M. Ž.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tako se Jožica Sušin ozira na svojo štiridesetletno poklicno pot, prepleteno z ljubeznijo do poučevanja, geografije in do mladih.

Svojo učiteljsko pot je začela leta 1968, takoj po končanem študiju geografije in zgodovine na Filozofski fakulteti. Prvo delovno mesto jo je vodilo na Trgovsko šolo v Brežicah, na kateri je poučevala deset let. V tem času je bila šola izjemno velika in je vpisovala po devet oddelkov prvih letnikov iz celotnega Posavja, Bele krajine in Dolenjske. Z nostalgijo se spominja tistih časov in dijakov, posebej pa ji v lepem spominu ostajajo »topli razredi« iz Bele krajine.

Osebni arhiv

»Ne morem pozabiti belokranjskih dijakov, zlasti dijakinj. To so bili taki topli razredi, v katerih je bilo veliko deklet, ki bi lahko končale katero koli šolo, če bi imele to možnost,« pripoveduje. Trgovski poklic je bil takrat ugleden in je omogočal hiter vstop na trg dela, kar je predvsem staršem iz revnejših okolij veliko pomenilo. Zato jo je zelo razveselilo, ko je mnoga od teh deklet pozneje zasledila na mestu tožilke, inženirke in ekonomistke, s čimer so dokazale, da začetna poklicna usmeritev ni ovira za nadaljnje izobraževanje in uspeh na drugih področjih.

Veselje ob rasti dijakov

Po desetih letih na trgovski šoli se je Jožica Sušin odločila za prestop na brežiško gimnazijo, na kateri je bila vse do svoje upokojitve leta 2007. Glavni razlog je bila želja po bolj poglobljenem delu na njej ljubem področju – geografiji, saj je na trgovski šoli poučevala več predmetov, vključno s takrat politično vsiljenim predmetom samoupravljanje s temelji marksizma.

Gimnazijci so jo navdušili s svojo željo po znanju. Tu je najgloblje doživela tisto, kar šteje za največje zadoščenje učiteljskega poklica: »Uživala sem, ko sem videla osebnostno in intelektualno rast dijakov. Od takrat, ko je prišel v prvi letnik en majhen fant, eno majhno dekle, pa vse do mature. Ne le da so zrastli, bili so samozavestni in polni znanja.« Da je bila lahko prisotna pri tej rasti številnih generacij, je bila zanjo največja nagrada.

Geografijo popeljala iz razreda

Ena ključnih značilnosti njenega pedagoškega pristopa je bila odločenost, da geografijo popelje iz razreda, v naravo, na teren. Postala je pionirka terenskega dela, ekskurzij in potovanj na Gimnaziji Brežice, s katerimi je dijakom približala svet zunaj šolskih klopi. Organizirala je številne ekskurzije po vsej Sloveniji, saj je ugotovila, da jo bolj slabo poznajo. Pri tem se je zavestno izogibala samo turističnim točkam. »Jaz vas ne bom peljala na Bled, tja vas bodo starši. Peljala vas bom v tiste manj znane kraje, da boste videli, kako je Slovenija lepa,« je takrat govorila dijakom.

Osebni arhiv

Kaj jim je to pomenilo, slikovito oriše mnenje ene izmed dijakinj po izletu v Prekmurje. »Hvala lepa, spoznala sem eno lepo pokrajino, za katero sploh nisem vedela, da obstaja,« ji je napisala. »To te kot učitelja dvigne in spodbudi. Poplačane so vse ure priprav in odgovornost, ki jo organizacija potegne za seboj,« pove.

Ta pristop se je izkazal za tako uspešnega, da so se, tako so ji dejali drugi, v gimnazijo mnogi vpisovali prav zaradi možnosti potovanj. »Verjetno danes ta argument ne bi imel več takšne teže kot takrat, saj otroci s starši veliko več obiskujejo različne kraje in potujejo naokrog. Pred 50 in več leti je bilo drugače,« meni Jožica Sušin.

Njena vizija je segala tudi čez meje Slovenije. V Jugoslaviji je z dijaki »osvajala« celotno državo, pozneje pa tudi Evropo. Še pred popularizacijo programa Erasmus je prek Sveta Evrope vzpostavila mednarodne dijaške izmenjave z gimnazijo v Kragujevcu v Srbiji, pozneje pa še s francosko srednjo šolo v mestu Loches v dolini Loare v Franciji, s katero je brežiška gimnazija povezana še zdaj. S tem ni le širila obzorij dijakov, ampak je tudi gradila mostove med različnimi kulturami v časih, ko to ni bilo samoumevno.

Pozneje so se ekskurzije začele uveljavljati tudi kot zunajšolska dejavnost, kot možnost t. i. obveznih izbirnih vsebin. »Takrat smo prvič obiskali Avstrijo in Madžarsko ter še kaj. Imela sem kar veliko gnečo, tako da sem za vodiče vključevala tudi svoje dijake višjih letnikov. Med njimi je bil tudi zdajšnji ravnatelj Gimnazije Brežice pa tudi zdajšnji profesor geografije je bil moj dijak. Zelo sem ponosna nanj, ko vidim napredek na geografskem področju. Mislim, da sem geografijo zapustila v dobrem stanju in da bo še bolje,« je zadovoljna.

Osebni arhiv

Spremembe v šolstvu in status učitelja

Skozi desetletja je bila priča številnim šolskim reformam, od usmerjenega izobraževanja do ponovne uvedbe gimnazije in zunanjega ocenjevanja mature, kar je bil po njenem mnenju pozitiven korak k objektivnosti in zaščiti učiteljev pred pritiski. V različnih reorganizacijah šolskega sistema je bila poleg poučevanja na gimnaziji predstojnica pedagoške gimnazije in ekonomske šole, dislociranega oddelka srednje šole iz Trbovelj, pozneje tudi predstojnica družboslovnih oddelkov, zadnjih deset let službovanja pa pomočnica ravnateljice gimnazije.

Tako kot številni tudi ona z obžalovanjem ugotavlja, da se je status učitelja v družbi spremenil. Ko je prišla na gimnazijo, je delala ob boku svojih nekdanjih profesorjev, do katerih je kot dijakinja in tudi sodelavka čutila globoko spoštovanje. Danes opaža, da ta avtoriteta, ugled pred dijaki in njihovimi starši, ni več samoumevna. »Ugled si morajo učitelji povrniti sami, a če je družbena klima negativna, če ni spoštovanja, je to zelo težko delo,« meni.

Ob tem se Jožica Sušin dotakne tudi sodobnega trenda zaposlovanja učiteljev za določen čas in za delno delovno obveznost na več šolah hkrati. Po njenem mnenju šola za uspešno izobraževalno delo potrebuje celostno prisotnost učiteljev, ki so na voljo tudi za dežurstva, interesne dejavnosti in za reševanje težav, ki se pojavijo med odmori. »S tem šole sicer omogočijo, da ima učitelj zaposlitev za celo delovno obveznost, si med seboj pomagajo pri kadrovski stiski, kar je lepo in humano. A šola potrebuje celega človeka,« poudarja.

Osebni arhiv

Sledite realnim željam

Izbira prave srednje šole je pomembna, postavlja temelje za naprej. In kaj bi pred vpisi Jožica Sušin svetovala mladim in njihovim staršem? »Sledijo naj predvsem svojim realnim željam in interesom. Dobro je torej poznati sebe, svoje sposobnosti, svojo pripravljenost za trdo delo, kar šola prav gotovo je. Veliko želja je povezanih prav s tem: uresničljive postanejo, če si se zanje pripravljen potruditi. Le tako je mogoče doseči zastavljene cilje.«

Starši pa morajo poznati svojega otroka, njegove želje in tudi njegove sposobnosti. »Manj pomembne so pri tem njihove želje in ambicije ali pa neuresničene lastne želje ali sanje.«

Aktivna upokojitev

Tudi po upokojitvi leta 2007 njena strast do odkrivanja sveta ni usahnila. Naredila je izpit za turistično vodnico z državno licenco in danes kot predsednica Društva upokojencev Brežice organizira izlete in potovanja za svoje vrstnike. Tudi sama še vedno pri svojih 81 letih rada potuje; pred kratkim je obiskala Andaluzijo, Vietnam in Maroko, spomladi pa se odpravlja v Severno Makedonijo.

S tem Jožica Sušin pravzaprav nadaljuje poslanstvo, ki ga je živela vsa leta v šoli: odpiranje vrat v svet in spodbujanje radovednosti, pa naj bo to pri najstnikih ali pri tistih v zrelih letih.