Tuji delavci na Dolenjskem: Zgodb za obrazi ne poznamo
Sprehod po Novem mestu že dolgo ni več tak, kot je bil pred leti. Na ulicah, v trgovinah in predvsem pred vhodi v največja dolenjska podjetja vse pogosteje srečujemo nove obraze.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Danes v JV Sloveniji živi in dela več kot sto tujih delavcev, ki prihajajo iz tisoče kilometrov oddaljenih azijskih držav, predvsem s Filipinov in iz Nepala. Postali so nepogrešljiv člen lokalnega gospodarstva, brez katerega bi marsikateri proizvodni trak obstal. A medtem ko jih vsakodnevno srečujemo in pogosto gledamo nezaupljivo, se le redko vprašamo, kakšne zgodbe nosijo s seboj. Za temi obrazi se namreč skrivata dva povsem različna svetova: svet neizmerne hvaležnosti in upanja ter svet temnih, očem skritih pasti slovenskega trga dela, pri čemer se obljubljena dežela hitro lahko spremeni v sodobno suženjstvo.
Ko je starševska ljubezen močnejša od razdalje
Zakaj se nekdo odloči zapustiti tropske Filipine in se preseliti v neznano in popolnoma drugačno mesto na Dolenjskem, vprašamo 31-letno April Domingo, mamo devetletne deklice. Njena družina je trenutno razpeta na tri konce sveta. April dela v Novem mestu, njena hči odrašča na Filipinih pri teti, njen mož pa si kruh služi na valovih svetovnih morij kot član posadke na potniški križarki. Vse to počneta z enim samim ciljem – svojemu otroku zagotoviti prihodnost, ki doma brez finančne pomoči preprosto ni mogoča.
April pove, da sta jo v Slovenijo pripeljali predvsem skrb za hčerko in želja, da ji omogoči dostojno življenje. Na Filipinih sta namreč kakovostna izobrazba in zdravstvena oskrba za navadne ljudi težko dostopni. Javne šole sicer obstajajo, a kdor želi otroku dati pravo popotnico za življenje, mora plačati drage zasebne šole. Podobno je v zdravstvu, v katerem je skoraj vse plačljivo. V Sloveniji pa sta ti dobrini javni in dostopni, kar je za April ključni razlog, da je sprejela težko usodo ločenega življenja in se podala v neznano.
Agonija na zasebni jahti
A pot do dostojnega dela je bila za April polna grozljivih preizkušenj, ki mejijo na sodobno suženjstvo. Njena prva postaja v Sloveniji ni bilo Novo mesto, ampak Celje. Tam se je zaposlila v podjetju, ki jo je tudi pripeljalo v Evropo. Na njeni pogodbi je jasno pisalo, da bo opravljala delo čistilke v poslovnih prostorih, a je morala kmalu začeti čistiti še zasebne prostore svojih delodajalcev, nato pa še njihovih družinskih članov. Poleti so jo lastniki podjetja odpeljali celo na svojo zasebno jahto, na kateri je morala prevzeti vlogo strežnice.
Dva meseca je živela v primežu neprekinjenega dela, brez enega samega prostega dneva, ob delavnikih, ki so redno presegali petnajst ur dnevno. Ko je April pokazala prve znake upora, so ji delodajalci odvzeli potni list in jo popolnoma osamili. Po šestih mesecih agonije in strahu je zbrala pogum in poklicala policijo; ta ji je pomagala priti do osebnih dokumentov in podati prijavo Inšpektoratu RS za delo. Zgodba kljub dokazom in pričevanjem ni dobila sodnega epiloga, pravi.
Rešitev je na koncu našla v Novem mestu, kjer danes z olajšanjem pove, da je tukaj končno našla iskrene in poštene delodajalce. Njena največja opora so postali prav slovenski sodelavci v Novem mestu, ki so jo sprejeli z odprtimi rokami in ji pomagali zaceliti rane preteklosti. Njen cilj je zdaj jasen: v Sloveniji želi ostati pet let, pridobiti stalno prebivališče in sem mogoče pripeljati tudi svojo hčerko in moža.
Od nepalskih gora do dolenjskih gozdov
Povsem drugačno, precej bolj optimistično zgodbo pove Suraj Tiwari, ki prihaja iz Nepala. V Sloveniji živi in dela že leto in pol, zaposlen pa je v podjetju Total. V nasprotju z April so bili njegovi začetki v Evropi varni, saj je imel srečo z agencijo, ki mu je dokumente uredila zakonito in po razumnih cenah.
Novo mesto je Suraja očaralo že na prvi pogled, saj ga, kot pravi, Dolenjska močno spominja na rodni Nepal – obilo zelenja, reke in hribi so mu takoj dali občutek domačnosti. Narava je tisto, kar ga v Sloveniji najbolj navdušuje.
Ko je Suraj zapustil Nepal, je načrtoval, da bo v Evropi ostal pet let, zaslužil nekaj denarja, nato pa se vrnil domov in začel lasten posel. Danes, ko je Novo mesto že dobro spoznal in se v njem počuti udobno, razmišlja drugače. V Sloveniji vidi dolgoročne možnosti in želi si ostati dlje. Izjemno ceni tukajšnjo delovno etiko, pogoje na delovnem mestu in pošten odnos delodajalca, kar je v močnem kontrastu z razmerami v njegovi domovini.
Da bi se lažje vklopil v družbo, obiskuje tečaj slovenskega jezika, in čeprav priznava, da je slovenščina izjemno težka, ne popušča, saj želi razumeti ljudi okrog sebe.
Njegova družina sicer še vedno živi v Nepalu, sam pa se ob vprašanju o prihodnosti le nasmehne in pošali, da je vse odprto – mogoče bo nekoč pripeljal ženo iz Nepala, mogoče pa bo kakšna Dolenjka obiskala Nepal.
Miha Blažič - N'Toko: prevzeti moramo odgovornost
Drugo junijsko soboto je na Pumpnci v Novem mestu potekalo prvo srečanje oziroma piknik tujih delavcev v Novem mestu. Prijetnemu in sproščenemu druženju, ki so ga zaznamovali govori, tradicionalni plesi, glasba in dišeča nepalska kulinarika, se je pridružilo tudi več tujih delavcev iz drugih krajev Slovenije, predstavniki Ambasade Rog, med katerimi je bil Miha Blažič - N'Toko, dolgoletni aktivist in borec za pravice delavcev ter migrantov.
Po njegovem mnenju moramo kot družba nujno prevzeti aktivnejšo vlogo ter ohranjati civilizacijske in delovne standarde. »Mislim, da je pomembno, da 'lokalci' tujih delavcev, ko pridejo, ne pustimo samih. Prevzeti moramo neko odgovornost. V končni fazi so tudi zaradi nas tukaj in na nas je, da vzdržujemo določene standarde,« pravi Blažič.
Opozarja, da med priseljenci obstaja močna volja po povezovanju, kar je dokazal tudi sobotni utrip ob reki Krki: »Kot vidite, so proaktivni. Nočejo ostati izolirani ali getoizirani, ampak se poskušajo povezovati. Na nas pa je, da smo radovedni, da jim damo priložnost, da pridemo na njihove dogodke ali pa da sami organiziramo dogodke in srečanja z njimi.«
Poznati svoje pravice
Druga, še pomembnejša naloga pa je informiranost. Blažič opozarja, da je ključno poskrbeti, da tuji delavci natančno poznajo svoje pravice in zakonske možnosti. Vedeti morajo, kam se obrniti, če postanejo žrtve izkoriščanja, kako preveriti, ali so sploh ustrezno zdravstveno in pokojninsko zavarovani, ter kak je zakoniti postopek za menjavo delodajalca.
»Na tem področju nas čaka še ogromno dela, saj so ljudje, ki ne poznajo svojih pravic, najlažja tarča za zlorabe. Ko pa delavec ve, kaj mu pripada, je narejen že ogromen korak naprej k njegovi zaščiti.«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
