Albin Čebular: Pozabljeni Mokronožan in njegova ljubezen do Bele krajine
Albin Anton Čebular je bil učitelj, pesnik in etnograf, ki je velik del svojega ustvarjalnega opusa posvetil Beli krajini, njenim ljudem in običajem.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»Sredi otavice pasemo kravice, bele ovčice poleg mejice, črne kozice poleg stezice …« Tako je o otroškem svetu na paši pisal Albin Anton Čebular, učitelj, pesnik in etnograf, ki se je pred 126 leti rodil v Mokronogu.
Čebular se je rodil 17. septembra 1900 v družini sodnega sluge Franca Čebularja in Apolonije, rojene Reš. Ko je bil star tri leta, se je družina preselila v Logatec. Tam je obiskoval ljudsko šolo, pozneje pa meščansko šolo v Postojni. Šolanje je nadaljeval na Učiteljišču v Ljubljani, kjer je sodeloval pri literarnem glasilu Vesna.
Kot učitelj je prvo službo dobil v Talčjem Vrhu nad Črnomljem. Bela krajina ga je očitno močno zaznamovala, saj je temu okolju pozneje namenil velik del svojega literarnega in etnografskega ustvarjanja.
Prvo pesem je objavil leta 1921 v Zvončku, listu za slovensko mladino. Pisal je pesmi, uganke, prozo in potopise ter jih objavljal v različnih glasilih, med drugim v Mlademu junaku, Proletarcu, Ameriškem družinskem koledarju, Mladinskem listu, Prosveti in Cankarjevem glasniku.
V svojih delih se je pogosto vračal k Beli krajini. Zanimali so ga njena pokrajina, ljudje, običaji in etnografske posebnosti, pa tudi čebelarstvo in vodotoki. Popisal je belokranjske tekoče vode in tedanje občine, pisal pa je tudi potopise. V enem od njih je opisal pot od Črnomlja prek Talčjega Vrha do Mirne gore, v drugem pa pot iz Črnomlja prek Miklarjev v Nemško Loko.
Čebular je svoje knjige večinoma izdajal sam oziroma s pomočjo društev. Med njegovimi deli so Iz torbice belokranjskih palčkov, Samotna pšenica, Poezije, Verzi, Pesmi, Lirika in Maj. Njegovi deli Prijateljčki v ugankah in Strički Matički je izdala založba Brezalkoholna produkcija, Bisernico pa leta 1946 Založba sv. Mohorja v Celju.
Za njegovo delo je bilo pomembno tudi sodelovanje z drugimi slovenskimi ustvarjalci. Skladatelj Slavko Osterc je iz njegovih besedil iz Iz torbice belokranjskih palčkov pripravil in leta 1940 izdal Belokranjsko suito. Ko je Čebular služboval na Bledu, se je družil tudi s pesnikom Alojzom Gradnikom.
Čebular je pisal tudi strokovne razprave za stanovsko glasilo Učiteljski tovariš. Kot daljni sorodnik Franceta Prešerna je eno svojih pesmi namenil tudi velikanu slovenske poezije. Nekatera njegova dela danes hrani Belokranjski muzej v Metliki.
V Logatcu je ostala tudi hiša, ki jo je leta 1909 ob Tržaški cesti zgradil njegov oče. Stavba je danes vpisana v Register nepremične kulturne dediščine, vendar je po navedbah gradiva v slabem stanju.
Čebularjevo življenje je prekinila bolezen. Ko je služboval na Bledu, mu je zdravnik svetoval, naj se za nekaj dni vrne v Logatec, saj naj bi mu domača klima koristila. Domov se je odpravil s kolesom, vendar je hudo zbolel in se moral leta 1930 upokojiti.
Nato je več časa namenjal pisanju, dopisovanju s prijatelji in rezbarjenju. Kot navdušen Sokol je napisal tudi prigodno pesem ob odprtju Sokolskega doma v Logatcu.
Albin Anton Čebular je umrl 24. maja 1952 v Gorenjem Logatcu, star komaj 51 let. Za seboj je pustil številna literarna dela in zapise, v katerih je ohranil tudi del podobe Bele krajine iz časa svojega življenja.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
