Dragojila Milek: Gregorčičeva ljubezen, ki je morala ostati skrivnost
Njuna ljubezen je bila prepovedana, pesmi pa so ostale.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Dragojila Milek, s krstnim imenom Karolina, je bila učiteljica, pesnica in ženska, ki je navdihnila več pesmi Simona Gregorčiča, znanega kot goriški slavček. Njuna bližina je v tedanjem okolju sprožila govorice in nasprotovanje, njuni poti pa sta se po Gregorčičevi premestitvi za vedno ločili. Življenjska pot jo je pozneje pripeljala tudi v Belo krajino, kjer je v Podzemlju poučevala le kratek čas.
Karolina Milek se je rodila 11. novembra 1850 v Zalogu pri Ljubljani, v družini Petra Mileka, nižjega stražnika na ljubljanskem magistratu, in Katarine, rojene Leban. Za deklico tistega časa je dobila dobro izobrazbo. Šolala se je pri ljubljanskih uršulinkah, za učiteljski poklic pa se je pripravljala pri zasebni učiteljici Juliji Moosovi, saj učiteljišča za dekleta takrat še ni bilo.
Poleg slovenščine in nemščine je tekoče govorila tudi francosko in italijansko. Leta 1872, stara komaj 22 let, je kot prva učiteljica prišla v Kobarid. Tam je že leto dni služboval kaplan Simon Gregorčič. Hitro sta se zbližala, skupaj organizirala različne prireditve in spodbujala čitalniško dejavnost.
Njuno druženje ni ostalo neopaženo. Župniku Andreju Jekšetu je bilo očitno v napoto, zato je predlagal Gregorčičevo premestitev. Škof je predlogu ugodil in kaplana so zamenjali s kaplanom v Braniku.
Pesmi, v katerih je ostalo njuno slovo
Med pesmimi, povezanimi z njuno zgodbo, je tudi Sloves, datirana 8. junija 1873. Po pripovedovanju naj bi nastala po izletu do izvira Nadiže, ki naj bi med domačini sprožil veliko zgražanja. Domneva se, da sta se takrat tudi edinkrat poljubila.
Ko je Dragojila pesem poslala prijatelju, naj bi mu zaupala, da je v njej vse zapisano, imena pa ne sme razkriti. Gregorčič je po odhodu odgovoril s pesmijo Ohrani Bog te v cveti!, ki jo je objavil v reviji Zvon in podpisal s psevdonimom Bojan. Ko jo je uglasbil Gustav Ipavec, je postala znana kot Planinska roža.
Gregorčič naj bi Dragojili posvetil tudi druge pesmi, med njimi Cvete, cvete pomlad, Enkrat te v življenji sem videl samo, Kropiti te ne smem, Megla pade na ravnine in Stoji v planini vas. Njuna zgodba je bila ujeta v družbene norme tistega časa: duhovnik je bil zavezan celibatu, učiteljice pa so s poroko izgubile pravico do poučevanja.
Po Gregorčičevi premestitvi sta si še dolgo dopisovala, vendar se nista nikoli več srečala. V pesmi Kropiti te ne smem je pesnik izrazil tudi bolečino ob tem, da se od nje ne more posloviti tako, kot bi si želel.
Učiteljica, pesnica in kulturna delavka
Dragojila ni bila le pesnikova muza. V Kobaridu je bila dejavna učiteljica in kulturna delavka. Organizirala je pouk ročnih spretnosti, vodila krožke za odrasle, režirala igre domače igralske skupine in opravljala naloge tajnice kobariške čitalnice. Naročena je bila na številne literarne liste, ki jih skromna čitalnica ni premogla, tudi sama pa je objavljala v takratnih glasilih.
Pisala je pod psevdonimi. V Vrtcu se je podpisovala kot Petrovna, v Ljubljanskem zvonu pa kot Črnogorka.
Leta 1888 je bila na lastno željo premeščena v Podzemelj v Beli krajini. Takratnemu ravnatelju Ivanu Barletu je uspelo enorazredno šolo spremeniti v dvorazrednico. Toda Dragojila je tam učila le nekaj mesecev. Zaradi hude tuberkuloze so jo upokojili, nato pa se je vrnila k staršem v Ljubljano, kjer je 22. julija 1889 umrla, stara komaj 38 let.
V Podzemlju je živela v zelo skromnem učiteljskem stanovanju. Po pripovedovanju naj bi slabe življenjske razmere še poslabšale njeno bolezen. Tuberkuloza je bila sicer prisotna tudi v družini, saj so zaradi nje umrli trije njeni bratje.
Pisma, ki so izginila
Ohranila so se nekatera Dragojilina pisma in pesmi, ki jih je pošiljala Gregorčiču ter skupnemu prijatelju, pesniku Josipu Cimpermanu. Ta nad njeno pesmijo Sloves ni bil navdušen in jo je označil za »šušmarijo«. Večino pisem je pozneje uničila njena sestra Viktorija, prav tako učiteljica. Po navedbah naj bi družina in okolica ne odobravali njenega odnosa z Gregorčičem in želeli zabrisati spomin nanj. Ohranjen pa je njen zvezek pesmi in zapiskov, ki ga hrani Narodna in univerzitetna knjižnica.
Dragojilo Milek z Belo krajino povezuje njeno kratko učiteljevanje v Podzemlju, pa tudi družinske korenine: njen oče Peter Milek je bil doma iz Gribelj.
Njeno življenje je bilo kratko, a razgibano. Za seboj je pustila sled kot izobražena in dejavna učiteljica, pesnica ter ženska, katere zgodba je ostala povezana z verzi enega najbolj znanih slovenskih pesnikov.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
