B. G.; splet

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko zaslišimo Deželico sonca in grozdja, se pred nami skoraj zagotovo izriše podoba Bele krajine – njenih belih brez, vinogradov, sončnih gričev in domačnosti. Besedilo te priljubljene narodnozabavne pesmi je napisala Fanika Požek, rojena Vlašič, ki je že kot najstnica pokazala izjemen dar za pisanje. V svojem življenju je ustvarila več kot 700 del in se zapisala med najpomembnejše avtorice besedil slovenske narodnozabavne glasbe. Njene pesmi še danes povezujejo ljudi z domačimi kraji, spomini in čustvi.

Fanika Požek se je rodila 16. oktobra 1947 v Dolenjcih pri Adlešičih, kjer je preživela mladost in razvijala ljubezen do besede. Umrla je 13. avgusta 2019 v Črnomlju, za seboj pa pustila bogato ustvarjalno dediščino, ki je pomemben del belokranjske kulturne zgodovine.

B. G.; splet

Pesem, ki je postala skoraj ponarodela

Le kdo ne pozna Deželice sonca in grozdja? Pesem, ki jo je uglasbil Lojze Slak, izvajajo pa jo Fantje s Praprotna, je postala ena tistih melodij, ob katerih se poslušalcem pred očmi izrišejo domača pokrajina, vinogradi in brezskrbni trenutki. Toda za besedilom, ki je tako močno zaznamovalo slovensko narodnozabavno glasbo, stoji zgodba dekleta, ki je svoj talent odkrilo zelo zgodaj.

Fanika je imela komaj 15 let, ko je napisala pesem, prvotno naslovljeno Bela krajina. Leta 1962 je bila objavljena v časopisu Kmečki glas. Za mlado avtorico je bila to pomembna spodbuda, čeprav za svoje prvo objavljeno delo ni prejela ne honorarja ne nagrade.

Pesem je pritegnila pozornost mladega glasbenika Lojzeta Slaka. Ker uredništvo ni imelo njenega natančnega naslova, je pismo naslovil preprosto na Faniko Vlašič v Beli krajini. Kljub skopim podatkom je pismo po približno šestih mesecih prispelo do nje. Slak je predlagal spremembo naslova v Deželica sonca in grozdja in tako se je začelo sodelovanje, ki je pomembno zaznamovalo njeno ustvarjalno pot.

B. G.; splet

Ljubezen do besed že v otroštvu

Fanika je že v osnovni šoli v Adlešičih izstopala po ljubezni do branja in pisanja. K temu jo je spodbujal tudi oče, ki je iz župnišča pogosto prinašal časopis Večernice. Tako je spoznavala svet besed in zgodb, sama pa je kmalu začela pisati kratke črtice ter besedila za pesmi.

Nastopala je na šolskih proslavah in drugih prireditvah v domačem kraju. Pri prvih ustvarjalnih korakih ji je pomagala tudi soseda Bara Komančeva, s pravim imenom Barbara Husič, rojena Peteh, iz Velikih Sel, ki je bila v tistem času prepoznavna ljudska pesnica adlešiškega okolja.

A Fanika je s svojim poznejšim delom dokazala, da ima lasten, prepoznaven ustvarjalni glas. Njena besedila niso ostala zgolj mladostni poskus, temveč so prerasla v obsežen opus, ki je našel pot do številnih izvajalcev in poslušalcev.

B. G.; splet

Več kot 700 avtorskih del

V svoji ustvarjalni karieri je napisala več kot 700 del, od katerih jih je bilo več kot 650 tudi uglasbenih. Sodelovala je z najmanj 70 ansambli in posameznimi glasbeniki. Med izvajalci njenih besedil so bili Lojze Slak, Toni Verderber, Franc Mihelič, Modrijani, Vasovalci, Spev in številni drugi.

Prvih sedem let ustvarjanja je pisala izključno za ansambel Lojzeta Slaka. V tem obdobju in pozneje so nastala besedila številnih priljubljenih pesmi, med njimi Mama, prihajam domov, Visoko nad oblaki in Glas harmonike.

V njenih delih se prepletajo domačnost, ljubezen, hrepenenje, narava in navezanost na rodno pokrajino. Posebej blizu so ji bili valčki, v katerih je lahko razvila pripovedno noto in izrazila globlja čustva.

»Sem človek globokih čustev, ljubiteljica narave in vsega lepega,« je zapisala v knjigi Dozorele sanje, ki je izšla leta 2010.

Prav občutljivost za drobne življenjske trenutke je bila ena od značilnosti njenega pisanja. V njenih besedilih so se lahko prepoznali zaljubljenci, ljudje, ki so zapustili domači kraj, tisti, ki so se vračali domov, pa tudi vsi, ki so v pesmih iskali tolažbo in spomin na nekdanje čase.

B. G.; splet

Od mladostne ljubezni do življenjskih izgub

Navdih za pisanje je Fanika pogosto črpala iz lastnih doživetij. Njeno prvo besedilo naj bi nastalo ob neuslišani mladostniški ljubezni. Tudi pozneje so se osebne izkušnje prelivale v verze, v katerih so se prepoznavala čustva, skupna številnim ljudem.

Posebno mesto v njenem življenju je imel mož Niko Požek, ugledni kmetijski strokovnjak in nekdanji župan Črnomlja. Njegovo smrt je Fanika izrazila tudi v pesmi Nekoč bova skupaj, ki jo je uglasbil Rok Švab. Izvedli so jo Špadni fantje, na festivalu Vurberk pa je bila nagrajena s Šifrerjevo plaketo.

Tako kot v drugih njenih besedilih tudi tu osebna zgodba ni ostala zgolj intimna izpoved. Skozi glasbo je postala sporočilo, v katerem so se lahko našli tudi drugi.

Številna priznanja za ustvarjalno delo

Fanikin prispevek k slovenski narodnozabavni glasbi je bil prepoznan tudi s številnimi nagradami. Leta 1999 je prejela Souvanovo nagrado za življenjsko delo, leta 2001 Staretovo nagrado za kakovost pisanja besedil, leta 2008 pa Plaketo Otona Župančiča, najvišje občinsko priznanje za kulturne dosežke.

Na festivalih narodnozabavne glasbe je osvojila več kot 20 prvih nagrad, med drugim na Vurberku, Ptuju, v Števerjanu, na Graški gori in v Lenartu. Na izboru Viža leta je med letoma 2002 in 2010 zmagala 25-krat z vižo meseca in dvakrat z vižo leta.

Za njo niso ostale le nagrade in priznanja, temveč predvsem pesmi, ki so se zasidrale v zavest poslušalcev. Njena besedila so izvajalci prepevali po vsej Sloveniji, z njimi pa so se ohranjali tudi občutki pripadnosti domačemu okolju in kulturni tradiciji.

Spomin, ki ostaja v Beli krajini

Fanika Požek počiva v Adlešičih ob možu Niku. Na stavbi osnovne šole, ki jo je obiskovala, jo ohranja spominska plošča. Toda njen najtrajnejši spomenik so pesmi, ki živijo med ljudmi.

Deželica sonca in grozdja je postala veliko več kot zgolj uspešnica narodnozabavne glasbe. Je tudi glasbeni poklon Beli krajini, njeni pokrajini, ljudem in načinu življenja. V njej se srečujejo domačnost, ljubezen do rodnega kraja in želja po vrnitvi domov.

Fanika Požek je znala v besede ujeti občutja, ki jih ljudje pogosto težko izrazijo sami. Prav zato njeno delo presega čas, v katerem je nastalo. Njene pesmi ostajajo del glasbenega spomina Slovenije in dokaz, da lahko besede dekleta iz majhne belokranjske vasi dosežejo srca številnih generacij.

Deželica sonca in grozdja 

Deželica sonca in grozdja,

ti meni najdražji si kraj,
vedno, ko daleč bom zdoma,
rad se bom vračal nazaj! 

Na hribčkih se hrami bleščijo,
bele tam breze šume,
nageljni v oknih dehtijo,
ko lastovke spet prilete. 

Na jesen, ko listje odpada,
sladko nam grozdje zori,
vino iz mošta postaja,
vinski se praznik slavi!