StopiGorArt: Gledališki talenti na stopiški osnovni šoli navdušujejo
Ko strast do učenja med učiteljicami preseže okvir tistega, kar naj bi šolniki nudili učencem, se rodijo prekrasne stvari. Na OŠ Stopiče imajo - StopiGorArt.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Štiri učiteljice na Osnovni šoli Stopiče - Maja Klobučar, Ana Maresić Vidic, Melita Štangelj in Jasmina Subić Tomašič - so pred časom prevzele v roke organizacijo šolskih prireditev, kar pa je kmalu preraslo v nekaj več.
V celo toliko več, da je gledališka skupina StopiGorArt, pod okriljem katere vadijo stopiški učenke in učenci, lani na 22. otroškem festivalu gledaliških sanj v Ljubljani s predstavo Bajka o svetlobi zmagala v kategoriji za najboljšo kostumsko, scensko in glasbeno izvedbo med 36 gledališkimi skupinami iz vse Slovenije. Poleg tega je bila skupina OŠ Stopiče izbrana med najboljše tri predstave festivala po mnenju otroške žirije.
Njihova letošnja predstava Dekle, obljubljeno soncu bo danes ob 17. uri na ogled v KC Primoža Trubarja v Šentjerneju.
O nastanku te gledališke skupine, o delu mentoric in učencev, o željah, novi igri in tem, kaj vse jim igra daje, pa več v nadaljevanju v pogovoru z Jasmino Subić Tomašič, ki povzema misli vseh štirih mentoric.
Kako se je rodila ideja za nastanek gledališke skupine StopiGorArt?
Ideja se je rodila, ko smo načrtovale lanskoletno šolsko kulturno prireditev. Želele smo otroke vključiti v novo skupnost, jim ponuditi okolje, kjer bi lahko pokazali svoje talente in bili sprejeti.
Kdaj ste začele razmišljati, da bi z učenci ustvarjale gledališke predstave na resnejši ravni? Je bila pobuda spontana ali ste o tem razmišljale že dlje časa?
Nikoli nam ni bilo dovolj, da bi ustvarjale zgolj samo klasične zgodbe, pravljice. Vedno izbiramo zgodbe in v njih iščemo močno sporočilnost. Zdi se nam, da je »resnejša« raven ustvarjanja prišla spontano sama od sebe.
Od kod ime StopiGorArt — ima kakšen poseben pomen ali zgodbo?
Ime StopiGorArt nosi posebno simboliko. »Stopi« se nanaša na naše lokalno okolje – Stopiče, »Gor« v delčku predstavlja našo šolo pod Gorjanci, »Art« pa predstavlja umetnost, ustvarjalnost in svobodo izražanja. Zloženka StopiGorArt tako pooseblja naše učence, njihov pogum in ustvarjalnost – stopiti na oder, stopiti iz cone udobja, stopiti pred občinstvo, stopiti v svet umetnosti in domišljije.
Kaj vas je osebno najbolj motiviralo, da ste se podale v to gledališko ustvarjanje?
Najbolj nas je motivirala želja, da otrokom omogočimo izkušnjo, ki gradi samozavest, empatijo in sodelovanje. Gledališče ni le učenje besedila, temveč učenje poslušanja, sprejemanja drugačnosti, vztrajnosti in zaupanja vase, dihati eno s skupino. Videti otroka, ki morda na drugih področjih ni najbolj uspešen, na odru pokaže svoj talent, zraste in odkrije svoj glas, je največja nagrada in najlepša motivacija za nadaljnje ustvarjanje.
Kako imate med seboj razdeljene naloge pri ustvarjanju predstave?
Pri delu se dopolnjujemo. Nimamo strogo določenih vlog, ampak si jih razdelimo glede na naša močna področja.
Kdo po navadi skrbi za besedilo oziroma dramatizacijo? Kako nastaja scenarij — ga napišete same ali ga ustvarjate skupaj z učenci?
Skupaj izberemo izhodiščno besedilo, ga predelamo in sproti dopolnjujemo. Vsaka od nas na podlagi zgodbe poda svoje ideje, ki jih nato smiselno vključimo v scenarij. Scenarij napišemo same in ga večkrat dopolnimo, sploh takrat, ko imajo otroci že dodeljene vloge, da so jim te čim bolj pisane na kožo. Šele z njihovo interpretacijo je vloga zares osmišljena.
Kdo prevzame vlogo režije in kako poteka ta proces z otroki?
Režija je vsem štirim posebna strast, v kateri zelo uživamo. Med seboj se ves čas dopolnjujemo in sprejemamo ideje ena druge. Otrokom scenarij predstavimo, da ga najprej sami doživijo. Tekom vaj nam otroci marsikdaj predstavijo svoj pogled, svoje rešitve, predloge.
Kako nastajajo scena, kostumi in rekviziti — sodelujejo tudi učenci ali starši?
Za celotno scenografijo poskrbimo same. S sceno vedno želimo pokazati minimalizem in v ospredje raje postavimo otroke, njihovo igro in zgodbo samo.
Ali se vam zdi, da ima vsaka od vas svojo posebno moč oziroma področje, kjer najbolj pride do izraza?
Med predstavami, ki smo jih do zdaj ustvarile, smo se tudi me izoblikovale, vsaka na svojem področju. In prav ta raznovrstnost je naša moč. Iz organizacijske plati vsaka prevzame določeno področje (igra, koreografija, petje, kostumi, glasba, scenografija …). Ta razdelitev nam predvsem pomaga, da smo enakomerno obremenjene in da nam kakšen pomemben del ne uide.
Od kod črpate ideje za zgodbe in predstave? Kako izbirate temo — kaj mora imeti zgodba, da je primerna za otroke?
Ideje za zgodbe in predstave črpamo na različne načine. Najprej se mentorice gledališke skupine dobimo, skupaj razmišljamo in zbiramo predloge. Pogovarjamo se o tem, kaj je trenutno aktualno – na primer ali poteka kakšno tekmovanje, festival ali razpis, ki ima določeno temo. Pogledamo, kaj od tega nas najbolj pritegne in kaj bi bilo otrokom v izziv in bi jim omogočilo največ ustvarjalnosti. Pogosto upoštevamo tudi, čigavo leto obeležujemo (na primer leto kakšnega pomembnega pisatelja, umetnika ali zgodovinske osebnosti) in poskušamo temo povezati z njegovim delom ali močnim sporočilom. Navdih črpamo iz literature, vsakdanjih dogodkov, otroških idej, pogovorov o odnosih in vrednotah ter iz vprašanj, ki so otrokom blizu. Zelo pomembno se nam zdi, da tema v prvi vrsti nagovori nas štiri, da jo začutimo. Hkrati pa mora imeti zgodba več plasti. Ne želimo, da ponuja samo en »pravilen« odgovor ali en sam nauk. Raje izberemo takšno, ki odpira vprašanja in pušča prostor za razmislek. Tako lahko vsak otrok, gledalec v njej najde svoje sporočilo.
Kako poteka delo na vajah — od prve ideje do premiere?
Letos smo prvič izvedle avdicijo, na katero se je prijavilo kar veliko otrok. S tem so nam pokazali, da je gledališče za njih pomembno in da si želijo sodelovati. Po avdiciji izberemo učence za tiste vloge, v katerih jih najbolj vidimo. Zanimivo se nam zdi, da tudi najbolj tihi, zaprti učenci v teh svojih vlogah zaživijo. Delo na vajah je vedno pestro, polno čustev. Otrokom dovolimo, da se izražajo in v vloge dodajo svoj podpis, hkrati pa jih učimo sprejemati tudi kritiko in to, da vedno obstaja prostor za izboljšave.
Kako motivirate otroke, da vztrajajo skozi celoten proces?
Na začetku otrokom predstavimo, kaj od njih pričakujemo, kako bodo potekale vaje in kaj načrtujemo. V skupini so otroci, ki vztrajajo in rastejo z nami že nekaj predstav in je vsaka nova predstava za njih velika motivacija. Ob tem pa navdihujejo tudi svoje vrstnike. V letošnjem letu smo doživele, da so nekateri otroci skozi proces odnehali in niso bili več pripravljeni sodelovati. To nam je predstavljalo velik izziv, saj smo morale v zelo kratkem času poiskati zamenjave, prilagoditi vloge … Marsikateri otrok se ne zaveda, da se za končnim aplavzom skriva ogromno dela, vztrajnosti in discipline.
Kaj otroke pri gledališču najbolj pritegne?
Otroke pri gledališču najbolj pritegne celotno doživetje odra. Ko stopijo na oder, se prostor spremeni – luči, scena, občutek, da jih nekdo gleda. Ta poseben trenutek jim daje občutek pomembnosti in odgovornosti. Kostumi in rekviziti dajo posebno noto, saj jim pomagajo, da lažje vstopijo v vlogo. Ko si nadenejo kostum, niso več samo oni – postanejo junaki, živali, predmeti ali povsem drugačni liki. Poseben čar ima tudi adrenalin nastopanja. Tisti prijetni nemir pred predstavo, pričakovanje in potem aplavz – vse to jim daje zagon, da dajo od sebe največ. Na odru pogosto pokažejo več poguma in samozavesti, kot bi si sami mislili. Pomembno vlogo ima tudi spremna glasba, ki ustvarja vzdušje in čustva ter jim pomaga, da se lažje vživijo v prizor. Glasba jih poveže, jih umiri ali poživi. Ogromno pa zagotovo pomeni tudi podpora mentoric in soigralcev. Spodbudne besede, skupne vaje, občutek, da si del ekipe – vse to otrokom daje varnost in samozaupanje. Prav ta povezanost in skupna energija sta pogosto razlog, da gledališče doživljajo kot nekaj posebnega in vsakič vedno znova radi vračajo.
Kako rešujete tremo, napake ali konflikte v skupini?
V skupini je treba otroke ves čas spodbujati, motivirati, usmerjati … Prihaja do raznih konfliktov, ki jih rešujemo sproti. To nam uspeva, ker smo z otroki povezane drugače, z njimi imamo odkrit odnos, se jim znamo približati. Za njih nismo samo učiteljice, ampak osebe, na katere se lahko zanesejo, nam zaupajo.
Kaj se otroci po vašem mnenju skozi gledališče naučijo, česar pri pouku ne morejo?
Naučijo se zaupati vase, vztrajati, pokazati svoj talent, izražati čustva, sprejemati drugačnost; skozi celoten proces rastejo kot osebe.
Kako vašo dejavnost podpira šola?
Imamo popolno podporo vodstva, za katero smo hvaležne. Šola naše delo spodbuja in v njem vidi dodano vrednost. Takšno delo prinaša prepoznavnost šole tudi širše.
Imate dovolj prostora, časa in sredstev za ustvarjanje?
Ustvarjalni proces večinoma poteka v našem prostem času. Šolski prostor in čas učencev je zelo omejen, z vajami ne želimo posegati v redni pouk, zato moramo biti na tem področju zelo iznajdljive in prilagodljive. Omejene smo tudi na področju sredstev. Na tem mestu se iskreno zahvaljujemo vsem donatorjem, ki nas podpirajo in nam omogočajo izvedbo, organizacijo, nastope …
Kako pomembna je podpora vodstva in sodelavcev?
Zahvaljujemo se vodstvu in vsem sodelavcem, ki nas podpirajo in verjamejo v naše delo. Ob tem pa se nam zdi še posebej pomembna podpora staršev ter zadovoljstvo otrok. Prav nasmehi otrok, njihova radovednost in občutek sprejetosti so naše največje vodilo in potrditev, da delamo dobro. Ko starši zaupajo našemu delu in nas podpirajo, se med nami vzpostavi odprt odnos, ki otrokom omogoča varno in spodbudno okolje za razvoj.
Se na področju gledališke pedagogike tudi dodatno izobražujete?
Do zdaj se na področju gledališke pedagogike nismo dodatno izobraževale, si pa to v prihodnje zagotovo želimo.
Kje pridobivate nova znanja in ideje za delo?
Nova znanja pridobimo prek ogledov različnih gledaliških predstav, tako otroških kot odraslih. Izkušnje nabiramo z udeležbo na srečanjih in tekmovanjih, kjer preko pogovorov s strokovnimi žiranti pridobimo konstruktivne predloge, mnenja, ideje, napotke za nadaljnje ustvarjanje.
Kaj je bilo za vas kot mentorice največje učenje v tem procesu?
Veliko učenje je bilo medsebojno sodelovanje med nami štirimi. Spoznale smo, kako dragocena je odprta komunikacija, izmenjava idej ter pripravljenost prisluhniti drugačnim pogledom. Ko smo si dovolile deliti dvome in izzive, smo kot tim postale močnejše in bolj povezane.
Ob tem smo se naučile še nekaj zelo pomembnega – da uspeh ni merljiv le z rezultati, temveč predvsem z zadovoljstvom otrok. Ko vidimo otroško navdušenje in ko začutimo zaupanje, vemo, da smo na pravi poti. To nam daje dodatno motivacijo, da vztrajamo, se učimo in rastemo naprej.
Kaj vas je pri delu z gledališčem najbolj presenetilo?
Pri delu z gledališčem nas je najbolj presenetilo, kako zelo se lahko začetna ideja skozi proces spremeni. Pogosto smo začele z jasno predstavo o tem, kakšen bo končni izdelek, a se je med vajami, raziskovanjem in otroškimi predlogi zgodba razvila v povsem drugo smer. In prav v tem je čar gledališča – da diha, raste in se oblikuje skupaj z ustvarjalci.
Lanska predstava Bajka o svetlobi je bila zelo uspešna — kako ste doživele ta uspeh?
Uspeh smo doživele predvsem kot močan zagon za naprej – kot potrditev, da smo na pravi poti in da se trud, energija ter srčnost, ki jih vlagamo v delo, resnično dotaknejo občinstva.
Ob premieri smo čutile pravi adrenalin. Tisti trenutki tik pred dvigom zavese, trema otrok, napeto pričakovanje in nato aplavz – vse to ustvari nepozabno energijo, ki nas napolni in poveže. Najlepši del pa so bile iskrice v otroških očeh. Njihov ponos, ko stopijo na oder, njihova sreča po koncu predstave in občutek, da so skupaj ustvarili nekaj velikega – to je bil za nas največji uspeh.
Ste že med ustvarjanjem slutile, da bo predstava tako dobro sprejeta?
Med ustvarjanjem nismo slutile, da bo predstava tako dobro sprejeta. Pri gledališču nikoli zares ne veš, na kaj boš naletel – kako bo zgodbo sprejelo občinstvo, kako bodo otroci doživeli oder in kakšen bo končni odziv. Vsak proces je drugačen in vedno prinese tudi nepredvidljive izzive. Ustvarjale smo predvsem z občutkom in zaupanjem, da delamo iskreno in s srcem. Seveda smo si želele, da bi predstava dosegla ljudi, vendar smo bile bolj osredotočene na pot kot na rezultat. Prav ta nevednost, kaj nas čaka na koncu, daje gledališču poseben čar – mešanico pričakovanja, treme in upanja.
Kaj je po vašem mnenju najbolj prepričalo občinstvo in strokovno komisijo?
Po našem mnenju je občinstvo in strokovno komisijo najbolj prepričala globina in sporočilnost zgodbe, pa tudi sama izvedba. Minimalizem scene in kostumov je poudaril bistvo zgodbe, mogočna glasba je ustvarila vzdušje, dinamika nastopov pa je predstavo naredila živo. Suverenost otrok – njihova samozavest, spontanost in iskrenost – je vse skupaj povezala in naredila predstavo prepričljivo.
Kako so uspeh doživeli učenci?
Čustveno - sreča, zadovoljstvo, navdušenje, solze, smeh, ponos … - vse v enem.
Se vam zdi, da vas je ta izkušnja kot skupino še bolj povezala?
Da, zagotovo. Izkušnja nas je močno povezala. Mlajši in starejši člani so se medsebojno podpirali in učili drug od drugega.
Kaj vam osebno pomeni delo v gledališki skupini StopiGorArt?
Biti mentorice učencem v gledališki skupini StopiGorArt za nas ni le vodenje vaj in priprava predstav. Je prostor, kjer skupaj rastemo. Naša skupina predstavlja nekakšen krog zaupanja in oder življenja, kjer učenci lahko raziskujejo, kdo so, brez strahu pred napakami. Tukaj smejo poskusiti, se smejati, jokati, delati napake in znova vstati. Vsaka vaja je nova priložnost, da nekdo premaga tremo, da se sliši njegov glas ali da zasije v nečem, česar pri pouku morda sploh ne pokaže. V ustvarjalnem procesu ne nastajajo le liki in prizori. Tu se gradi samozavest, prijateljstva in občutek pripadnosti. Učenci se učijo poslušati drug drugega, čakati na svoj trenutek, podpreti soigralca in verjeti v to, kar počnejo. Ko stopijo na oder, ne vidimo le predstave – vidimo njihov napredek, premagano tremo in iskrice v očeh, ki povedo, da so zmogli. StopiGorArt je skupnost, kjer drugačnost postane moč in kjer vsak otrok dobi svoj prostor pod žarometi. In prav to, biti del njihove poti, opazovati njihov razvoj ter jim pomagati odkrivati lasten glas, je največje poslanstvo in hkrati privilegij.
Kateri trenutek vam je ostal najbolj v spominu?
Prav vsak trenutek je poseben in predstavlja edinstven košček v našem skupnem mozaiku spominov. Še posebej se rade spomnimo tistih uvodnih ur načrtovanja, ki so bile polne smeha in spontanih navdihov ter zadnjih generalk, ko končno vse teče kot po maslu. Takrat tudi same predstavo doživimo z drugega zornega kota.
Zakaj se po vašem mnenju splača vlagati čas in energijo v šolsko gledališče? Kaj bi sporočile učiteljem, ki razmišljajo, da bi začeli podobno zgodbo?
Predvsem zato, ker gledališče oblikuje človeka celostno. Ne gradi le odrskih prizorov, temveč gradi osebnost. Učimo se, da uspeh ni naključje, temveč rezultat vztrajnosti, discipline in medsebojne podpore ter zaupanja. Kaj sporočamo učiteljem? Začnite. Ne čakajte na popolne pogoje. Začetek je morda negotov, zahteva dodatne ure, usklajevanja in prilagajanja. A to, kar dobite nazaj, presega vloženi čas. Ko po premieri začutite tisto posebno tišino pred aplavzom – takrat boste vedeli, zakaj ste začeli.
Kakšni so načrti skupine StopiGorArt za prihodnost?
Še naprej bomo rastli, skupaj ustvarjali …, vse ostalo pa naj zaenkrat ostane še skrivnost.
Kako hitro morate najti novo predstavo, za prihodnje leto? Kako je bilo lani – koliko »miru« ste imele lani po Bajki o svetlobi, kdaj ste že začele delati Dekle, obljubljeno soncu?
Po Bajki o svetlobi smo si vzele nekaj tednov premora, ampak misli so nam že uhajale k novim idejam za novo predstavo.
O čem sanjate kot mentorice — kaj bi si še želele doseči z učenci?
Želimo si, da bi otroci skozi gledališče odkrili svojo notranjo moč. Da bi razumeli, da aplavz ni največja nagrada – največja nagrada je občutek, da si nekaj ustvaril skupaj z drugimi in pri tem rasel. Če jim to uspe ponesti s seboj v življenje, smo kot mentorice dosegle največ.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
