Maks Štupar: Zakaj letališče v Prilozju ne bi nosilo njegovega imena?
Belokranjec, ki je pisal zgodovino ameriškega letalstva. Postal je oče množične izdelave letal.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko govorimo o Slovencih, ki so pomembno zaznamovali razvoj letalstva, najprej pomislimo na nekaj bolj znanih imen. Med tistimi, ki so širši javnosti ostali precej manj znani, pa je tudi Belokranjec Maksimiljan Štupar oziroma Max Stupar. Rodil se je 23. septembra 1885 v Metliki, svojo poklicno pot pa je nadaljeval v Združenih državah Amerike, kjer je postal pilot, konstruktor letal, izumitelj in predvsem strokovnjak za organizacijo njihove serijske proizvodnje.
Njegova zgodba se je začela v Metliki, nadaljevala v očetovi delavnici in nato v ameriški letalski industriji, kjer je sodeloval pri razvoju in proizvodnji številnih letal. Umrl je 27. novembra 1944 v Daytonu v Ohiu, star 59 let.
Iz mizarske delavnice v letalstvo
Štupar se je rodil Jožefu Štuparju in Ani, rojeni Ancelj. Oče je že leta 1886 odšel v ZDA, pozneje pa sta se mu pridružili žena in njuni trije otroci. Družina se je v Ameriki povečala še za dva člana.
Oče Jožef oziroma Joseph je bil izkušen pohištveni mizar, vendar ga je zanimala tudi tehnika in izumiteljstvo. Maksimiljan je prve praktične izkušnje pridobival prav v njegovi delavnici. Izučil se je za mizarja, strojnika in mehanika, zanimala pa ga je tudi umetnost. Šolanje je nadaljeval na poslovnem kolidžu in umetniški šoli v Chicagu.
Čeprav je živel v ZDA, ni pozabil slovenskih korenin. Ohranili so se njegovi dopisi v slovenščini, ki pričajo, da je jezik svoje domovine še naprej uporabljal.
Njegovo zanimanje za letalstvo se je začelo zelo zgodaj. Kot šestnajstletnik se je ukvarjal z aerodinamiko, izdeloval zmaje in beležil njihove polete. Pozneje je začel izdelovati jadralna letala. Z njimi je preizkušal različne konstrukcijske rešitve in se loteval vse drznejših poskusov.
Od jadralnih letal do lastne proizvodnje
Po uspehih z jadralnimi letali se je lotil motornih letal. Prvi poskus je uničila nevihta, pri drugem je prišlo do nesreče, nato pa je s tretjimi in četrtimi konstrukcijami že dosegal bistveno boljše rezultate.
Prelomno je bilo leto 1910. Štupar je izdelal letalo z motorjem Gnome in se odločil, da bo letala začel izdelovati tudi za druge. Pri komaj 25 letih je ustanovil podjetje Stupar Aero Works. V približno dveh letih je prodal sedem letal ter številne sestavne dele in načrte.
Posebnost njegovega dela je bila že takrat usmerjenost v serijsko izdelavo. Štupar ni razmišljal samo o tem, kako izdelati eno dobro letalo, ampak tudi, kako izdelovati njegove dele učinkoviteje in v večjem številu. Prav ta sposobnost ga je pozneje pripeljala med pomembne strokovnjake ameriške letalske industrije.
Leta 1912 je svoje podjetje združil s podjetjem Chicago Aero Works in postal njegov glavni inženir. V naslednjih letih so izdelali približno 30 letal. Med njimi je bil tudi Štuparjev traktorski dvokrilec, pri katerem je bil motor nameščen pred pilotom.
Vojna je spremenila letalstvo
Prva svetovna vojna je razvoj letalstva močno pospešila. Civilna proizvodnja je zastala, letala pa so dobila pomembno vojaško vlogo. Štupar je prostovoljno vstopil v ameriško vojsko in postal eden prvih letalskih inšpektorjev.
Po vojni se je vrnil v industrijo. Delal je v različnih podjetjih in sodeloval pri razvoju civilnih in vojaških letal ter hidroplanov. Njegova prednost ni bila več samo v poznavanju konstrukcije, temveč vse bolj tudi v razumevanju proizvodnje.
Letalstvo je namreč iz pionirske dejavnosti hitro postajalo velika industrija. Letalo ni bilo več zgolj izdelek posameznega konstruktorja, temveč ga je bilo treba izdelati hitro, natančno in v velikih količinah.
Človek za množično proizvodnjo
Prav na tem področju je Štupar pustil posebno sled. V podjetju Bell Aircraft Corporation je sodeloval pri organizaciji proizvodnje letal, med drugim tudi pri proizvodnji bombnika B-29 Superfortress.
Leta 1943 so ga poklicali, da bi pomagal rešiti težave pri proizvodnji. Ko je mesečna proizvodnja v eni od tovarn padla z 228 na 93 letal, je Štupar prevzel nalogo izboljšanja organizacije dela. V šestih mesecih je proizvodnjo povečal na 511 letal.
Njegovo znanje so potrebovali tudi drugod, vendar so ga zaradi težav v matični tovarni ponovno poklicali nazaj. V času, ko so ZDA množično proizvajale letala za vojno, je tako postal eden od strokovnjakov, ki so znali povezati tehnično znanje z učinkovito organizacijo proizvodnje.
Ameriški časopis The Atlanta Journal ga je po smrti opisal kot »očeta množične izdelave letal«. Raziskave o njegovem življenju ga prav tako omenjajo kot pomembnega pionirja serijske proizvodnje standardiziranih letalskih delov in poznejšega organizatorja množične proizvodnje B-29.
Potovanje, ki se je končalo v Daytonu
Štuparjeva življenjska pot se je končala tragično. Novembra 1944 je s službenim letalom potoval proti Buffalu. Letalo je pilotiral direktor podjetja Carl A. Cover, ki se je nameraval ustaviti v Daytonu v Ohiu.
Pri pristajanju je letalo zadelo žice daljnovoda in strmoglavilo. Oba sta umrla. Štupar je za seboj pustil vdovo Lanis in pet otrok, starih od šest do 19 let.
Njegova smrt je bila izguba tudi za letalsko industrijo. Sodelavci so ga opisovali kot izjemno sposobnega, skromnega in prijaznega človeka, ki je združeval tehnično znanje, iznajdljivost in izjemen občutek za organizacijo.
Sled, ki ostaja
Štupar je bil član organizacije Early Birds of Aviation, ki je združevala pionirje zgodnjega letalstva. Ameriški patentni urad je nanj vpisal šest patentov, povezanih z letalskimi konstrukcijami, sodeloval pa je tudi pri številnih drugih projektih.
Letalstvo je ostalo tudi družinska tradicija – pilotirali so vsi trije njegovi sinovi.
Njegova zgodba je zanimiva predvsem zato, ker ni bil zgolj eden izmed zgodnjih pilotov. Bil je človek, ki je razumel, da bo prihodnost letalstva odvisna tudi od tega, kako bodo letala izdelovali. Od prvih zmajev in jadralnih letal je prišel do organizacije proizvodnje, v kateri so letala nastajala v velikem številu.
Maksimiljan Štupar je umrl v Daytonu, vendar se je njegova življenjska pot začela v Metliki. Prav zato njegova zgodba ni le del ameriške zgodovine letalstva, ampak tudi del belokranjske zgodovine, na katero se je vredno spomniti.
Ob tem se postavlja tudi vprašanje, ali bi bilo mogoče njegov spomin bolj vidno povezati z domačim okoljem. Ena od možnosti bi bila tudi poimenovanje letališča v Prilozju po človeku, ki je iz Metlike odšel v Ameriko in tam pustil pomembno sled v zgodnjem letalstvu.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
