Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Čeprav sem spet dobila termin tik pred volitvami in bi si kot nevladnica lahko dala duška, se bom tokrat egoistično posvetila sebi in »fenomenu« okoljske jeze. Poznamo okoljsko anksioznost, a čeprav se s temi temami ukvarjam dnevno in vem, kam gre podnebna kriza, se mi njene razsežnosti v vsakdanjem življenju zdijo nenavadno oddaljene. Ker je hrana še vedno na mizi, voda še vedno teče iz pipe, elektrika pa poganja celoten naš ustroj. Kako oddaljene se zdijo šele nekomu, ki se polni s spletnimi komentarji in dezinformacijami? Te neredko širijo prav najbolj odgovorni za godljo, v kateri smo. Anksioznosti ne občutim. Se me pa pogosto loteva jeza. Okoljska jeza.

Boštjan Videmšek, ki najhujše okoljske scenarije pozna tudi iz prve roke, je v podkastu Underdog pred kratkim povedal: »Vsak dober odnos se začne z zmožnostjo samoomejevanja. Predvsem z zavedanjem, da si lahko fizično, intelektualno ali finančno močnejši od drugega, vendar te moči nikoli ne smeš izkoriščati v svoj prid, temveč jo moraš prevajati v kakovost skupnega bivanja.«

Pexels

Jezi me, da se ta prevod moči v kakovost skupnega bivanja zgodi tako zelo redko. Še več, naši voditelji gredo pri izkoriščanju moči v svoj prid vedno dlje. In smo spet pri politiki, čeprav sem obljubila introspekcijo. Ko gre za kakovost skupnega bivanja, se pač težko izgovarjamo, da nas politika ne zanima. Zato vseeno dobro premislimo, komu bomo zaupali vodenje naših lokalnih skupnosti. Tistim, ki jim je mar za skupno dobro, ali tistim, ki jim je mar le za lastno korist? Mogoče pa se kaj premakne, če bomo svojo okoljsko jezo usmerili v terjanje odgovornosti. Videmšek je pri opisu posledic odsotnosti sramu in krivde neposreden. »Odsotnost sramu in krivde vodi v holokavst v vseh njegovih oblikah. Odsotnost sramu in krivde ustvarja genocid v Gazi. Ustvarja samoumevnost množičnega pobijanja svoje in drugih vrst.«

A se ne počuti človek dobro, če naredi nekaj dobrega še za koga? Je egoizem res toliko bolj privlačen, da te na neki točki popolnoma prevzame in v kombinaciji z odsotnostjo sramu in krivde postane eksploziven?

Pa vendar se dogaja tudi veliko dobrega. Ljudje žrtvujejo življenja za ohranjanje naše in drugih vrst. Je teh ljudi toliko manj ali pa jih egoizem drugih preprosto povozi? Ta misel me jezi, zato se mi zdi smiselno svojo okoljsko jezo preobraziti v jasno in glasno komunikacijo o tem, kaj je prav. Na ravni civilne družbe nastaja tudi veliko manj radikalnih, a zato nič manj pomembnih pobud. Toda brez podpore in nekoga, ki temo ves čas poriva naprej, dobre ideje pač obležijo v predalu. Za vsak predlog spremembe moraš pripraviti kup dokazov, za nadaljevanje po starem pa zadostuje skomig z rameni.

Profimedia

Sprožilcev okoljske jeze je torej vsaj pri meni več. Med njimi tudi nenehno ponavljanje istih razprav in naša nesposobnost, da bi se učili iz napak. Elektronska ali plastična sveča, naravna ali umetna smreka, pokrovčki na plastenkah in slamice? Razumem, da ljudje sprašujejo, ker želijo izbrati bolje. Ampak zakaj smo konec leta 2026 še vedno pri istih dilemah? In zakaj nam proizvajalci na prodajnih policah še vedno servirajo – oprostite izrazu – sranje, odločevalci pa to dopuščajo?

Priznam, tudi meni ustreza udobje sveta, nad katerim se jezim. Precej lažje je zahtevati spremembo kot spremeniti svojo navado. To me ne odvezuje odgovornosti za lastne odločitve. Imam pa samoomejevanje precej raje, če velja tudi za tiste, ki imajo največ moči. Če se od mene pričakuje, da bom premislila vsako slamico, smem tudi jaz pričakovati, da bo nekdo premislil, preden dovoli novo okoljsko škodljivo naložbo.

Morda od svoje jeze pričakujem predvsem to, da me bo spravila dlje od zavijanja z očmi. Da bom postavila še kakšno neprijetno vprašanje, podprla dobro pobudo in zahtevala odgovor tudi takrat, ko bi bilo lažje odnehati. Do volitev je ravno še dovolj časa za kakšno vprašanje. Po njih pa štiri leta za vztrajanje pri odgovoru.