M. Š.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Po rokometašu Toniju Gorjupu in košarkarjih iz Radovljice v projektu Zalet za več, ki nastaja v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije, tokrat prvič predstavljamo dekliško ekipo. Tretjo od petih zgodb so napisale odbojkarice z Jesenic.

Za dekleta z OŠ Toneta Čufarja Jesenice je bila lanska sezona nekaj posebnega. Večina jih je obiskovala deveti razred, zato so vedele, da je to njihova zadnja priložnost v šolski odbojki. »Res smo si želele zmagati, ker je bilo to naše zadnje leto,« povedo. Pred tem so bile že podprvakinje, lani pa so v finalu premagale Izolo in stopile na najvišjo stopničko.

Športna pedagoginja Lucija Opalk jih je za projekt izbrala zaradi uspeha, a ne le zaradi njega. »Predvsem zaradi tega, kakšne punce so, ne samo na igrišču, ampak tudi zunaj njega. So zelo zanesljive in odgovorne,« pove.

Zalet za več

Želi si med osem najboljših v državi

Večina je odnehala, one so ostale

Na pogovor smo povabili tri igralke zmagovalne ekipe. Skoraj petnajstletna Asia Huskić in petnajstletna Lara Sekardi sta že srednješolki: Asia obiskuje gimnazijo, Lara pa se na Srednji šoli Jesenice izobražuje za vzgojiteljico. Štirinajstletna Maša Šlibar je še devetošolka na OŠ Toneta Čufarja.

Asio in Mašo je k odbojki pritegnila starejša sestra, ki je trenirala pred njima, Lara pa se je za odbojko odločila v drugem razredu, ko so jim jo predstavili v šoli. Tudi Maša je na treninge prišla skupaj s sošolkami, a je večina hitro odnehala. »Večina jih je nehala, jaz pa sem vztrajala, ker mi je bilo fajn,« pove.

Ena ekipa v klubu in v šoli

Na Jesenicah je meja med šolo in klubom zelo tanka. Trije športni pedagogi šole delujejo tudi v odbojkarskem klubu, ena od njih, danes že upokojena, je klub tudi ustanovila. Dekleta trenirajo v istem klubu, zato je klubska ekipa hkrati tudi šolska. V mlajših kategorijah jih je trenirala športna pedagoginja, ki jih je prevzela od kolega v četrtem oziroma petem razredu. Zdaj jih v klubu trenira klubska trenerka, ki je tudi vodja ekipe, na šolskih tekmovanjih pa jih vodita skupaj.

Zalet za več

V majhnem slovenskem mestu se piše velika športna zgodba

Pedagoginja se dobro spominja, da so že takrat izstopale po volji do dela. »Ko sem se posvetila eni od igralk in ji popravljala napake, druge niso prenehale z delom, ampak so nadaljevale,« pove. »Vedele so, da samo talent ni dovolj, da je treba vlagati delo.« Prepričana je, da to velja na splošno: »Marsikdo je talentiran in ga vsi že od prve žoge potiskajo naprej, a obstane na neki točki, ker ne vlaga truda. Takrat ga lahko prehiti tisti, ki se trudi.«

Šolski arhiv

Treningi do večera, v šoli odlične

Odbojkarice trenirajo štirikrat na teden po dve uri, včasih tudi dlje, ob koncih tedna pa jih čakajo še tekme. Kljub temu sta bili Asia in Lara vseh devet let osnovne šole odličnjakinji. Skrivnost je v organizaciji. »Šport ti vzame prosti čas, a ti da disciplino,« pravijo. Ker vedo, da se ob petih začne trening, ne odlašajo. Paradoksalno najmanj naredijo ravno takrat, ko imajo več časa. »Ko nimam treninga in sem cel dan prosta, naredim najmanj,« prizna ena od njih.

Asia in Lara se večinoma učita po treningu, ko sta bolj zbrani. »Po treningu se samo zrihtaš in začneš s šolo,« pravita. Maša dela ravno obratno: pouk se ji konča zgodaj, zato vse opravi že pred treningom. V osnovni šoli posebnih ugodnosti niso potrebovale, v srednji šoli pa imajo status športnic, ki jim pri usklajevanju obveznosti precej pomaga.

Zalet za več

Navdihujoče zgodbe slovenskih športnih upov

Ko navija ves razred

Lani so jih na tekmah spodbujali tudi sošolci iz razreda in vzporednega razreda, ki so se z učiteljico dogovorili, da gredo lahko z njimi. »To se je zelo poznalo,« pravijo. Ni bilo vedno tako lahko. Ena od deklet prizna, da jo je bilo kot mlajšo šolskih tekem bolj strah kot klubskih, saj je gledala cela šola, ekipa pa še ni bila tako uigrana. Lani je čutila manj pritiska, čeprav je bil cilj enak.

Športna pedagoginja v tem vidi eno najlepših plati šolskih tekmovanj, pripadnost šoli. »Dekleta zastopajo šolo. Pokažejo, da obstajamo, da se tukaj nekaj dela, in to dobro,« pravi. Učencem tekmovanja po njenem mnenju dajo tudi potrditev in samozavest. Jeseniška dekleta so sicer uspešna tudi na drugih šolskih tekmovanjih, denimo v atletiki.

Profimedia

Poraz, ki jih je naučil največ

Pot do naslova ni bila ravna. Sezono prej so na tekmovanju v Izoli padle v stres in niso odigrale tako, kot znajo. Ena od ključnih igralk je zbolela in ni mogla z ekipo. »Ali odigramo tako, da nam ni nihče kos, ali pa izgubimo do konca porazno,« opišejo svojo takratno igro. Po porazu so se pogovorile s trenerko in vsaka tudi s starši, nato pa so na naslednji tekmi igrale precej bolje.

Za eno od njih je bila to najslabša tekma v devetih letih treniranja. »Res nisem pokazala svoje igre,« pravi. Slabše obdobje je trajalo približno mesec dni, pri vrnitvi pa ji je pomagala tudi trenerka. Do konca sezone je spet pokazala, kar zna.

Kaj je bilo lani drugače? Odgovor je enoten: ekipa. Večina jih je bila v istem letniku, zato so se med sabo bolje razumele kot prej, ko so igrale s starejšo generacijo, s katero niso bile povsem uigrane. Prijateljstvo jim je zelo veliko pomenilo. Finale proti Izoli jim je ostal v lepem spominu: dvorana je bila glasna, navijači so spodbujali na obeh straneh. »Bile smo povezane, nasmejane in res smo uživale.«

Na igrišču so same

Ko jih vprašam, kaj jim je dal šport, naštejejo disciplino, sprejemanje zmag in porazov, spopadanje s pritiskom in ekipni duh. »Psihično si močnejši,« strnejo. »Ko izgubiš, se moraš znati pobrati, ko zmagaš, pa moraš biti ponosna nase.« Dodajo, da jih je k disciplini že od malega navajala tudi stroga trenerka.

Ob slabih dneh jih podpirajo starši, ki so z njimi na tekmah in navijajo, doma pa ne ustvarjajo pritiska. »Povedo, da so ponosni, in tako te motivirajo.« Pri nasvetih pomagajo tudi starejše sestre, največ pa si dajo med sabo. »Na koncu imaš družino, ki stoji na tribunah in te spodbuja, a na igrišču smo same. Zato moramo ena drugo spodbujati.«

To je hkrati največja odgovornost ekipnega športa. Če imaš slab dan, te pogosto nima kdo zamenjati. »Takrat je zelo pomembno, kako povezane smo kot ekipa. Da ne krivimo ena druge, ampak da smo vse v tem skupaj.« Trenerka jih na treningih velikokrat opomni, naj se spodbujajo, po toliko letih skupne igre pa to počnejo že same od sebe.

Profimedia

Vzornik Mujanović, cilj vztrajati

Za vzor jim je slovenska članska reprezentanca, tako moška kot ženska. Maša posebej izpostavi napadalca Nika Mujanovića, ki so ga že gledale v živo. Ena od njih prizna, da raje spremlja moško odbojko, ker se ji zdi bolj zanimiva.

Kaj si želijo? Da bodo letos spet nekaj dosegle s klubom in v šoli, čeprav vsaka zdaj obiskuje drugo šolo. Z medaljo se ne obremenjujejo. »Rezultat pride, če delaš, hodiš na treninge in vztrajaš,« pravi Maša. Cilji so sicer visoki, saj klubske državne prvakinje še niso bile, a nase so ponosne ob vsaki medalji.

Nikoli ni prepozno

Kaj bi svetovale vrstnikom, ki se s športom ne ukvarjajo? Da ni pomembno samo, kdaj začneš, ampak predvsem, kako treniraš. Same so začele v drugem razredu, prva leta so se učile tehnike in se družile, zdaj pa trenirajo zelo resno. »Nikoli ni prepozno, da se začneš ukvarjati s športom, na kakršen koli način. Ne bo ti žal,« pravijo. »Tudi če doživiš slabe stvari, boš psihično napredoval.«

Športna pedagoginja se z njimi strinja. Ni nujno, da je vsak otrok vrhunski športnik, gre predvsem za zdravje in druženje, ekipni šport pa da tudi prijateljstva. Ob tem razkrije, kaj si sama želi za svoje učence. »Ne potrebujem, da so zdaj uspešni in dosegajo medalje. Želim si, da se bomo, ko se bomo srečali zunaj šole, srečali nekje v hribih ali na kolesu in da bom videla, da se še vedno ukvarjajo s športom. Da šport ni samo dosežek in uspeh, ampak nekaj več. Način življenja.«

Lanska ekipa se je po zadnji šolski sezoni razkropila po različnih srednjih šolah, nekatere so še ostale v osnovni. Disciplina, prijateljstva in znanje, kako vstati po porazu, pa so ostali z njimi za vedno.

Zadnja beseda za častno nagrado bo vaša

Projekt Zalet za več skozi osebne zgodbe predstavlja pet mladih športnikov in šolskih ekip iz različnih slovenskih osnovnih šol, ki so dosegli vidne rezultate na šolskih športnih tekmovanjih. Pri tem nas ne zanimajo le njihovi uspehi, temveč tudi to, kakšni so, ko zapustijo tekmovalno prizorišče, saj je bilo prav to ključno vodilo športnih mentorjev, ko so za projekt izbrali prav njih.

Jeseniške odbojkarice so tretja od petih zgodb, ki jih predstavljamo v projektu Zalet za več v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije. Ko bodo objavljene vse, boste o zmagovalcu odločali bralci. Najbolj navdihujočega posameznika ali ekipo čakajo izbrani izdelki olimpijske kolekcije Team Slovenija. Vsi sodelujoči pa bodo prejeli vstopnice za Športnika leta, eno najprestižnejših slovenskih športnih prireditev, na kateri se zbere slovenska športna elita.

.Zalet za več

Programe Šport mladih izvaja Zavod za šport RS Planica ob podpori Ministrstva za izobraževanje, znanost in mladino. 

Naročnik kampanje je Olimpijski komite Slovenije.