Izbiramo Naj osebnost novembra
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Bližamo se koncu letošnje, znova odmevne akcije izbora Naj osebnost Šaleške doline 2026. Tudi v zadnjem, novembrskem izboru predstavljamo dva posameznika in eno posameznico, ki s svojimi dejanji, predanostjo, srčnostjo in vztrajnostjo pišejo posebne zgodbe. Vsem je skupno, da puščajo sledi, ki presegajo njihove osebne uspehe, ter bogatijo prostor, v katerem živimo.
Kdo izmed njih si zasluži naziv Naj osebnost novembra? Odločitev je v vaših rokah.
Izbor omogoča Kmetijska zadruga Šaleška dolina.
Peter Radoja, velik zagovornik ohranjanja lokalne tradicije
Po šestih mandatih v občinskem svetu Občine Šoštanj se Peter Radoja iz Lokovice poslavlja od aktivnega svetniškega dela. V vseh teh letih je posebno pozornost namenjal okoljskim vprašanjem, predvsem onesnaževanju Šaleške doline ter nasprotovanju nameram kurjenja godrona in kostne moke. Ob tem si je prizadeval tudi za razvoj Šoštanja, ki mu je še posebej pri srcu.
»To je dalo največji pečat vsem mojim mandatom,« poudarja. Svoje delo je razumel predvsem kot zastopanje interesov ljudi, opozarjanje na težave ter spodbujanje dialoga med občani in občinskim vodstvom. Odločitev, da ne bo več kandidiral, je sprejel z mislijo, da je čas za nove generacije.
»Ni v redu, da vztrajaš do konca. Vedeti moraš, kdaj se svet obrne in kdaj se spremeni miselnost,« pravi. Prepričan je, da morajo mladi prevzeti odgovornost za prihodnost Šoštanja, sam pa bo njegov razvoj še naprej spremljal. Pomemben del njegovega življenja ostaja Turistično olepševalno društvo Šoštanj, katerega predsednik je že skoraj tri desetletja.
»To je moja duša in Šoštanj ima dušo. In to dušo imamo zaradi tega, kar Šoštanjčani delajo oziroma delamo,« poudarja. S člani društva soustvarja številne dogodke, ki povezujejo krajane in privabljajo obiskovalce. Med njimi so adventno dogajanje, tradicionalni pustni karneval z mednarodnim slovesom, prižig luči, salamijade, turistični ribolov in prireditve, namenjene ohranjanju spomina na preteklost kraja.
Na opravljeno delo je ponosen, največ pa mu pomenijo pozitivni odzivi občanov. »S svojim delom in nagradami, ki nam jih občani namenijo z lepimi besedami, vemo, da smo na pravi poti,« pravi. Tudi po slovesu od občinskega sveta mu dela ne bo zmanjkalo. Največ mu pomenijo družina, domačija in življenje v naravi.
Doma ima živali, del kmetije in številna opravila, ki se jih veseli. Posebej ponosen je na pred kratkim postavljen slovenski kozolec, domačo pridelavo hrane, vrt ter izdelovanje savinjskega želodca, salam in bunk. Rad predeluje tudi sadje in pripravlja domači jabolčni sok. Posebno veselje mu prinaša zidarsko delo, ki ga je vzljubil po očetu zidarju.
Po njegovem vzoru je sam pozidal čudovito klet, pri urejanju domačije pa uporablja tudi smrekovški kamen. Prav domačija je zanj prostor ustvarjanja, zadovoljstva in druženja. Obiskovalci so pri njih vedno dobrodošli, saj sta gostoljubje in domača toplina pomemben del družinskega življenja.
»Vsak, ki gre mimo, ve, da je tu toplina doma in da je dobrodošel,« pravi. Družina, domače delo in gostoljubje mu pomenijo največ. »Ne vem, kje bi našel še kaj boljšega in lepšega,« sklene.
Maruša Skornišek, od obiskovalke do soustvarjalke mladinskega dogajanja
Ob 30-letnici delovanja Mladinskega centra Velenje se oziramo tudi na ljudi, ki so soustvarjali njegovo zgodbo. Med zaslužnimi je veliko mladinskih in kulturnih (so)delavcev, tudi Maruša Skornišek, vodja kulturnih in izobraževalnih aktivnosti, ki je z mladinskim centrom povezana že od konca osnovne šole.
Sprva je center obiskovala kot radovedna mlada obiskovalka, ki so jo pritegnili sproščeno okolje, zanimivi ljudje in drugačni dogodki. Kmalu je druženje preraslo v aktivno sodelovanje, najprej v okviru prostovoljstva in študentskega oziroma dijaškega dela, pozneje pa tudi odgovornejših nalog. V Mladinskem centru je skozi leta preizkusila številne vloge.
Začela je s prodajo vstopnic in pripravo pogostitev, pozneje organizirala dogodke, dolgo vodila galerijo, bila programska vodja kluba ter sodelovala pri festivalu Dnevi mladih in kulture. Že skoraj desetletje soustvarja tudi festival Kunigunda. Sodelovala je pri številnih izobraževalnih, zabavnih, športnih in dobrodelnih projektih ter se soočala tudi z izzivi, kot je bilo obdobje epidemije.
Danes jo pri delu najbolj navdihujejo nove generacije mladih, ki s svojimi idejami in interesi prinašajo svežino. »Mi njim predajamo znanje in izkušnje, oni pa nam dajejo nov zagon. Prav je, da se stvari spreminjajo, saj moramo tudi sami vedno iskati nove načine, kako ostati aktualni,« pravi.
Mladim svetuje, naj se vključujejo v okolja, v katerih se dobro počutijo in lahko razvijajo svoje interese. Pomembno je, da čim več poskusijo, raziskujejo in pridobivajo izkušnje, tudi če ugotovijo, da določena dejavnost ni zanje. Prepričana je, da mladinski center ni le prostor, ki mladim ponuja vsebine, temveč prostor, ki ga lahko tudi sami soustvarjajo.
Ob tem poudarja pomen pristnega druženja v živo, ki ga po njenem opažanju zaradi vse večje dostopnosti digitalnih vsebin med mladimi primanjkuje. »Ta pristni stik v živo, čustva, navdušenje in spoznavanje ljudi, ki jih drugače morda sploh ne bi srečali, so nekaj povsem drugega,« poudarja.
Ob jubileju si želi, da bi Mladinski center Velenje tudi čez desetletje ostal predvsem prostor mladih. Ker se potrebe in interesi novih generacij hitro spreminjajo, bo pomembno, da se jim center zna prilagajati in ostane aktualen. Tudi v prostem času ji ne zmanjka aktivnosti.
Je mamica dveletne deklice in navdušena igralka curlinga, ki ga z veseljem približuje tudi drugim. Ljubitelje zimskih aktivnosti vabi na velenjsko drsališče, na katerem curling igrajo ob petkih. Rada obiskuje tudi različne kulturne prireditve, saj kultura ostaja pomemben del njenega življenja.
Franc Forštner, glas podpore ljudem z okvaro sluha
Franc Forštner že šestnajst let kot predsednik Medobčinskega društva gluhih in naglušnih Velenje pomaga ljudem premagovati ovire, ki jih prinaša izguba sluha. Dobro jih pozna tudi sam. Društvo, ustanovljeno leta 1963, danes povezuje več kot 570 članov iz dvanajstih občin, njegovo delo pa temelji na povezovanju, svetovanju in podpori pri vključevanju v vsakdanje življenje.
Življenje z gluhoto zanj ni bilo preprosto. Ko je še uporabljal slušne aparate, se je vsakodnevno srečeval s težavami pri sporazumevanju. Ovire so ga spremljale v službi in med ljudmi, zaradi njih se je zapiral vase in izogibal stikom. Po operaciji in vstavitvi polževega vsadka se je njegovo zaznavanje zvoka močno izboljšalo. Postal je samozavestnejši, laže je komuniciral in samostojneje urejal zadeve.
Kljub temu še vedno potrebuje pomoč žene, sinov, njihovih partnerk, vnukov in društva. Zaveda se, da bodo nekatere ovire ostale, vendar jih danes premaguje laže kot nekoč. Ob prevzemu predsedniške funkcije se je moral marsičesa naučiti. Ponoči je prebiral statut, spoznaval naloge in odgovornosti ter se postopoma znašel v novi vlogi.
Danes vodi sestanke, sodeluje pri načrtovanju dejavnosti, predstavlja društvo in se zavzema za pravice oseb z okvaro sluha. Članom svetuje o slušnih aparatih, polževih vsadkih in tehničnih pripomočkih, ob tem pa veliko pozornosti namenja pogovoru in izmenjavi izkušenj. Uredil je tudi vitrino s tehničnimi pripomočki, s katerimi si lahko ljudje olajšajo vsakdan.
Če bi zapisal vse, kar je v šestnajstih letih opravil, pravi, bi nastala lepa knjiga. Posebej vesel je dobrega sodelovanja s strokovno delavko Urško. Dopolnjujeta se in trudita, da je vsak član lepo sprejet ter dobi pomoč, ki jo potrebuje. Čeprav je upokojen, mu prostega časa ne ostaja veliko.
Rad kolesari, hodi na sprehode in na morje ter ureja okolico hiše. Udeležuje se občinskih proslav in kulturnih dogodkov, se po svojih močeh ukvarja s športom ter čas namenja družini in vnukom. Vsak dan se najde kaj, kar ga zaposli, veliko zadovoljstva pa mu prinaša prav pomoč drugim.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.