Naš čas

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Na mizi časopisni papir, ob njem žlica, skleda za semena in buča, ki še nima obraza. Nekdo bi ji izrezal ostre zobe, drugi prijazen nasmeh, tretji že riše načrt, ob katerem je jasno, da bo dela za vse popoldne. Izrezovanje buč je za marsikatero družino predvsem priložnost za skupno ustvarjanje.

Toda za današnjo zabavo se skrivajo stare pripovedi o nemirnih dušah, strahu pred temo in svetlobi, ki človeku kaže pot. Bučna svetilka je postala eden najbolj prepoznavnih simbolov noči čarovnic, ki jo povezujemo z večerom 31. oktobra. Čeprav jo pogosto razumemo kot ameriško domislico, njena zgodba sega tudi na evropsko stran Atlantika. Buča je v njej nastopila šele pozneje.

Prve strašljive oči so zrle iz repe

Na Irskem in v delih Britanije so svetilke izdelovali iz izdolbenih korenovk, predvsem repe. V trdo površino so izrezali oči in usta ter v notranjost postavili svečo. Nastal je droben, naguban obraz, ki je bil v temi lahko precej bolj srhljiv od današnjih velikih oranžnih nasmehov. Takšne svetilke so nastavljali na zidove, ograje in vrata, jih obešali na drevesa ali z njimi strašili mimoidoče. Kar je bilo nekoč povezano s pripovedmi o duhovih, je bilo obenem tudi priložnost za nagajivost: znan predmet je ponoči dobil nepričakovano podobo.

Obsojen na večno tavanje z lučjo v repi

Z angleškim poimenovanjem jack-o’-lantern je povezana irska pripoved o skopuškem Jacku. Različic je več, v najbolj znani pa nastopa prebrisan človek, ki večkrat pretenta hudiča. Z zvijačo si zagotovi obljubo, da ta ne bo vzel njegove duše. Toda po smrti se njegova prebrisanost obrne proti njemu. V nebesih zanj ni prostora, hudič pa drži besedo in ga ne sprejme niti v pekel. Jack tako ostane med svetovoma, obsojen na tavanje. Za popotnico dobi žareč kos oglja, ki ga spravi v izdolbeno repo, da mu razsvetljuje pot.

Svetilke s strašljivimi obrazi naj bi po ljudski razlagi odganjale Jacka in druge nezaželene duhove. Pripoved ni zgodovinsko poročilo o resnični osebi, temveč folklorna razlaga, ki je običaju dala junaka in zapomnljivo zgodbo. Prav zato je pomembno ločiti med legendo o nastanku svetilke in dokumentiranimi sledmi njenega izdelovanja.

Ko naj bi mrtvi prestopili med žive

Širše ozadje noči čarovnic povezujejo s keltskim praznovanjem samhain, ki je zaznamovalo konec poletja, spravljanje pridelkov in prihod temnega dela leta. V izročilu je bil to čas, ko naj bi bila meja med svetom živih in mrtvih bolj prepustna. Kresovi, preobleke in različna zaščitna ravnanja so ljudem pomagali osmisliti negotov prehod v zimo. Današnji halloween pa ni nespremenjen ostanek enega samega starodavnega obreda.

Skozi stoletja so se prepletali sezonski običaji, ljudska verovanja in krščanski koledar. Tudi ime se navezuje na večer pred vsemi svetimi: izraz All Hallows’ Eve se je sčasoma skrčil v halloween. Zato bi bilo preveč preprosto reči, da so že stari Kelti izrezovali oranžne buče, kakršne poznamo danes. Evropske svetilke iz repe in severnoameriške bučne svetilke sodijo v različna obdobja iste razvejane zgodbe. Med njima so selitve ljudi, spremembe materialov in nove oblike praznovanja.

Dva zoba, postrani nasmeh in polna miza semen

Danes buča ne potrebuje nujno nevarnega pogleda. Lahko ima presenečene obrvi, brezzob nasmeh ali povsem preprost vzorec. Nekateri jo spreminjajo v mačko, drugi v hiško ali svetilko z drobnimi odprtinami. Bistvo domačega ustvarjanja je lahko prav v tem, da se dogovorimo, kakšno podobo ji bomo dali. Pri tem ni treba tekmovati s podobami z družbenih omrežij. Neenako veliki očesi in postrani izrezana usta pogosto poskrbijo za več smeha kot popolna simetrija.

Otroci lahko narišejo obraz, izberejo vzorec ali pomagajo pri odstranjevanju semen, zahtevnejše rezanje pa prepustimo odraslim. Zanimiv del ustvarjanja je tudi trenutek, ko ugasnemo luč in prvič pogledamo rezultat. Obraz, ki je bil na dnevni svetlobi komaj opazen, dobi značaj. Že majhna sprememba oblike oči lahko iz prijazne buče naredi zaspanko ali godrnjavca. Tako ista dejavnost združi risanje, načrtovanje in čisto preprosto veselje ob nečem, kar smo naredili sami.

Naj straši obraz, ne ogenj

Pri izbiri svetlobe je bolje slediti današnjemu znanju kot starim navadam. Strokovnjaki za požarno varnost, za bučne svetilke priporoča baterijske lučke oziroma svečke brez plamena. Tako se izognemo odprtemu ognju v bližini suhih listov, papirnatih okraskov in kostumov. Svetilko postavimo stabilno, tako da ne ovira poti ali izhoda. Ob pravih svečah je potrebna posebna previdnost, zlasti kadar so blizu otroci z dolgimi ogrinjali ali drugi vnetljivi materiali. Namen buče je ustvariti vzdušje, ne resnične nevarnosti.

Pri ustvarjanju je smiselno razmišljati tudi o tem, kaj bo ostalo po praznovanju. Za okras ni treba uporabiti množice plastičnih dodatkov. Že sama izrezana oblika in svetloba naredita dovolj. Ko buča odsluži, odstranimo lučko in druge dodatke ter rastlinske ostanke ustrezno ločimo.

Ko za isto mizo sede več generacij

Pri izrezovanju buč se hitro pokaže, da imajo otroci in odrasli različne predstave o končnem izdelku. Odrasli bi radi enakomerni očesi in lepo izrezan pokrov, otroci pa pet zob, eno uho in dovolj velika usta, da bo buča res strašna. Na koncu pogosto nastane nekaj tretjega – in prav takšne buče si najbolj zapomnimo. Za prijetno ustvarjalno popoldne ne potrebujemo posebne delavnice. Dovolj so zaščitena miza, nekaj pripomočkov in čas, ki ga namenimo drug drugemu.

Otroci lahko narišejo obraz in z žlico odstranjujejo semena, odrasli prevzamejo rezanje, stari starši pa dodajo še kakšno zgodbo o jesenskih opravilih iz svojega otroštva. Pogovor lahko steče tudi o tem, kaj so nekoč pridelovali doma in kako so pridelek shranjevali za zimo.

Buča nazadnje dobi prostor na okenski polici, balkonu ali pred vhodom. Njena posebnost je v tem, da je nekdo narisal oči, drugi izrezal nasmeh, tretji pa predvsem skrbel, da smeha za mizo ni zmanjkalo. Ko se stemni in v njej prižgemo lučko, zaživi tudi spomin na skupno popoldne. Nekdaj so takšne svetilke odganjale strah, danes pa so lahko prijeten razlog, da se za isto mizo zbere družina.

Naš čas