Helena Fric Križanec: Prehodila 496 kilometrov od vzhoda do zahoda države
Slatinčanka Helena Fric Križanec je to poletje namenila raziskovanju Slovenije. Prehodila je skoraj petsto kilometrov od skrajnega vzhoda do skrajnega zahoda naše lepe dežele.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Na pot se je odpravila 21. julija ob sončnem vzhodu v vasi Benica na prekmurskih ravnicah in jo končala osem dni kasneje, ko je ob zahajajočem soncu pripešačila v Robidišče v občini Kobarid.
Prehodila je 496 kilometrov in 12.400 višinskih metrov.»Ob poti so me spremljali iskreni ljudje, z nje sem se vrnila bogatejša,« je poudarila ob vrnitvi.
Vitalna Slatinčanka Helena Fric Križanec med tekom in hojo predeluje skrbi in težave vsakdanjika. »Narava me uči,« poudarja. Kot pravi, se na pot posebej ni pripravljala. Večer pred odhodom je najbolj nujne stvari strpala v tekaški nahrbtnik.
Vsak dan je prehodila približno petdeset kilometrov. »Bili so dnevi, ko so se kilometrom pridružili še višinski metri,« doda Helena, ki je v osmih dneh doživela številne prijetne izkušnje.
»Izpostavila bi rojstnodnevni večer, ki sem ga preživela med popolnimi tujci na Kapli. Posebno mesto v mojem srcu ima tudi nočitev v vasici Grant, v kateri sem prespala na krušni peči. Taka pot lahko pomeni hojo po tanki črti, a če se tega zavedaš in zaupaš svojemu šestemu čutu, ti pot ponudi le najlepše.«
Očarljivi kotički
Pot je začela v Benicah in jo nadaljevala čez prekmurske ravnice do Ljutomera, po gričkih med vinogradi do štajerske prestolnice.
»Pešačila sem čez Kozjak, od koder se razprostira čudovit razgled na slovensko in avstrijsko stran vse do Kapunarja. Tam sem se spustila v dolino, nadaljevala pot v Radlje in ob Dravi do Dravograda, v katerem sem se usmerila proti Ravnam na Koroškem.«
Povzpela se je na Uršljo goro, ki si jo bo zapomnila tudi po okusnem ričetu, in se ponovno vrnila v dolino. Od Žerjava je pot nadaljevala skozi Črno na Koroškem in po številnih ovinkih na sedlo Sleme med Raduho in Olševo.
Kokra, Soča in Nadiža
Prijetni spomini je vežejo tudi na hojo po Solčavski panoramski cesti. »Tamkajšnji razgledi jemljejo dih. Na Pavličevem sedlu sem zapustila Slovenijo in se po dolgem spustu ter vzponu vrnila vanjo na Jezerskemu. Do Preddvora me je enkrat po desni, drugič po levi strani spremlja žuboreča Kokra.«
Iz Kranja je pešačila proti Škofji Loki in se s Črnega vrha povzpela na Porezno, od tam se je spustila do Petrovega brda ter pot nadaljevala pod vrhovi nad Soriško planino. »Prispela sem do vasice Grant, v kateri se zdi, da se je življenje ustavilo. Ob strugi Koritnice sem jo mahnila skozi Baško grapo do Kneže in po poti Juliana Trail skozi majhne vasice do Tolmina in naprej do Kobarida, v katerem sta me s svojo lepoto osupnili Soča in Nadiža.«
Hvaležna
Od tam je Slatinčanko le še še nekaj serpentin ločilo od cilja.
»Poti sem odprla dušo in srce, ji šepetala vse radosti in tegobe, saj sem ji zaupala. To pot sem izbrala in ona je izbrala mene. Na njej so me spremljali iskreni ljudje. Moja hvaležnost je iz dneva v dan večja. Hvaležna sem tudi za vrnitev v domače okolje, v katerem spoštujejo moje odločitve in mi stojijo ob strani. Nisem hodila sama. Vem,« je pomenljivo dodala mama dveh odraslih otrok.
Že tretje leto zapored je svoj letni dopust preživela na osamljenih poteh.
»Ob poslušanju tišine, v mestnem vrvežu med tujci, tam, kjer so naključni ljudje postali moja družina. Predlani sem s potjo povezala štajerski Triglav – Donačko goro – s Triglavom, lani sem se poigrala s črkami – Sečovo sem povezala s Sečovljami,« je pojasnila. Če ji bo življenje namenilo še katero pot, bo klicu z veseljem sledila.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.