Zgodovinski arhiv Celje

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V njem je arhivsko gradivo predstavljeno kot vir za interpretacijo zanimivih, zelo živih, berljivih in verodostojnih zgodb preteklosti. Zgodovinarka in arhivistka Lucija Pečnik je kot osrednja gostja večera prisotnim predstavila poustvarjeno zgodbo tihotapca in morilca Antona Krajnca z vzdevkom »Švercar Tona«. Pripoved je objavljena tudi kot znanstvena razprava v zadnji številki revije Zgodovina za vse.

· Kronika

12-letna kazen krivcema za tragično smrt prebolskega dečka

Andraž Purg

Petletni sodni proces

Članek obravnava kazenski proces, ki je med letoma 1837 in 1842 potekal pred deželskim sodiščem Blagovna zoper podložnika tamkajšnjega gospostva in tihotapca s tobakom Antona Krajnca, obtoženega tatvine in roparskega umora zakoncev Matije in Neže Kramarič v vasi Poljana Sutlanska, tik ob meji s Hrvaško.

Na podlagi obsežnega in v celoti ohranjenega kazenskega spisa, ki ga v fondu Krajevnega sodišča gospoščine Blagovna hrani Zgodovinski arhiv Celje, je predstavljena življenjska zgodba Antona Krajnca, znanega tudi po vzdevku »Švercar Tona«. Avtorica zgodbe Lucija Pečnik se je z raziskovanjem in dokumentiranjem primera ukvarjala leto dni.

Andraž Purg

Kot bi bral filmski scenarij

V članku z naslovom »O, ti nesrečni človek – kaj si mi storil«: – proces proti tihotapcu Antonu Krajncu zaradi roparskega umora leta 1837, je Lucija Pečnik na podlagi na novo odkritih arhivskih virov in verodostojne literature poustvarila zgodbo, ki jo lahko posameznik bere skoraj kot filmski scenarij – napeto, pretresljivo in predvsem resnično. V središču obravnave je kazenski proces proti tihotapcu Antonu Krajncu, ki temelji na ohranjenem sodnem spisu v arhivu Krajevnega sodišča gospoščine Blagovna.

##ARTICLE-1884942##

Življenjska zgodba morilca

Anton Krajnc se je rodil 28. decembra 1812. Že kot triletni otrok je izgubil mamo Agato, v zgodnji mladosti mu je umrl tudi oče Martin. Kot otrok je živel na Ponikvi pri Šentjurju. Po smrti staršev je vse podedoval njegov starejši polbrat Jurij. Tako je ostal sirota. Začel se je potikati po različnih okrajih celjskega okrožja in se preživljal na različne načine.

Ko je bil star dvajset let, se je zaradi tatvine prvič znašel pred deželnim sodiščem Zbelovo. Delal je pri različnih ljudeh, a ker je povsod premalo zaslužil za preživetje, je svoje delodajalce hitro menjaval. Omeniti velja, da je med drugim zbiral steklene črepinje, delal je pri čevljarju, tudi pri različnih gostilničarjih. Nekaj časa je živel tudi v Zagrebu.

Tihotapil je tobak

Po vrnitvi v Slovenijo se je leta 1835 začel ukvarjati s tihotapljenjem tobaka. Zanimivo je, da je vedno tihotapil le manjše količine tobaka, ki ga je kupoval in preprodajal med Štajersko in Hrvaško. Tobak je vedno kupoval, sodeč po zapisih, na Hrvaškem. Tja je potoval običajno po glavni cesti mimo Podčetrtka, vračal se je po manj tveganih stranskih poteh.

Mnogim je na svojih poteh tudi dolgoval tobak. Med njimi sta bila tudi zakonca Kramarič, ki sta živela na območju Poljane Sultanske. »Švercar Tona«, kot so mu pravili znanci, je ves svoj zaslužek s preprodajo tobaka običajno zapil v gostilnah, je dokumentirano v arhivskih zapisih o morilcu.

Spor s Kramaričevima

Pri zakoncih Kramarič je večkrat tudi prespal in tako ugotovil, da jima ne gre slabo. Večkrat sta mu dala hrano, posodila sta mu tudi denar. Pri enem od obiskov je tudi videl, kam je Neža Kramarič shranila denar. Zaradi svojih dolgov do Kramaričevih pri njiju ni bil več dobrodošel. To potrjuje tudi spor, do katerega je prišlo mesec in pol pred roparskim umorom 12. decembra.

Iz hiše ukradel potico

Ko je bil Nežin mož odsoten, ji je iz hiše, kamor je prišel nenapovedano, ukradel potico. Neža mu je s sosedom sledila in ga ujela tik pred hrvaško mejo. Ko je od njega zahtevala dolgovan denar za tobak, je Anton Krajnc iz žepa potegnil nož in z njim začel mahati proti Neži.

Slednja mu je uspela nož iztrgati iz rok. Ker ni imel denarja za poplačilo dolga za tobak, je od njega zahtevala še suknjič. Anton si ga je slekel, ji ga vrgel in ji ob tem zagrozil: »Tu ga imaš, prekleta baba. In povem ti, da mi boš to še drago plačala.«

Zgodovinski arhiv Celje

Umoril ju je s sekiro

Do umora je prišlo v večernih urah 12. decembra 1937. Tudi ta večer, ko je snežilo, se je Matija okoli 19. ure odpravil okoli domačije in gospodarskega poslopja preverit, ali je vse v redu. Ker ga dolgo ni bilo nazaj, je Neža poslala hlapca Tomaža Staroveršnika, naj ga poišče. Ko je prišel do vogala hiše, je tam opazil, da stoji tam »Švercar Tona« s sekiro v rokah. Odhitel je nazaj v hišo in to povedal Neži.

Ni verjela izjavi hlapca

Ta mu najprej ni verjela, nato je le odšla pogledat. Ko se je »Švercarju Toni« približala, jo je s topim delom sekire večkrat udaril v prsi. Začela sta se prerivati, Neži je uspelo prijeti ročaj sekire. Tedaj je« Švercar Tona« iz žepa povlekel nož in jo večkrat porezal po roki.

Ko ga je prosila, naj jo pusti pri življenju, in mu obljubila, da mu bo dala vse, kar bo hotel, je ni poslušal, ampak jo jo s takšno silo udaril po glavi, da se je zgrudila. Nato je napadel še hlapca. Ta je preživel le zato, ker se je delal, da je mrtev, ko ga je Tona stresal in preverjal, ali še diha.

Umrla čez nekaj dni

Neža Kramarič je napad huje poškodovana preživela, a nekaj dni kasneje je umrla. Še pred smrtjo se je zbudila iz kome in prisotnim ob svoji postelji povedala, da je ›to storil »Švercar Tona«‹. Slednji je po napadu Kramaričevim ukradel veliko premoženja. Znancem, ki jih je srečal po dejanju, je razlagal, da je dobil zadetek na loteriji.

Dvajset let težke ječe

Glede na opis so morilca začeli iskati, a ga niso našli. »Švercar Tona« se je deset dni po umoru sam pojavil na policiji. Na sodišču se je ob prvem zaslišanju grdo vedel in bil kaznovan s petimi udarci s palico. Obremenili sta ga predvsem izjavi pokojne Neže Kramarič in hlapca Tomaža Staroveršnika.

Sodišče ga je obsodilo na dvajset let zapora, sojenje je zaradi zaslišanja številnih prič trajalo pet let. Obtoženec je ves čas spreminjal izjave, kaj je delal v usodnih dneh pred umorom in po njem. Ob tem je na sojenjih in v času pripora kazal nenavadno zvijačnost, zlobo in zahrbtnost.

Spletna stran Gradiščanska

Ne vedo, če je preživel zaporno kazen

Vseeno so ga spoznali za krivega roparskega umora in ga obsodili na dvajset let težke ječe. Sodba je bila razglašena 14. januarja 1942. V zapor so ga odpeljali v Gradišče. Ob tem velja še dodati, da zaradi neohranjenosti ali neprepoznavnosti neposrednih virov še do danes ni znano, ali je »Švercar Tona« preživel dvajset let zaporne kazni v omenjenem zaporu.

Zgodovinski arhiv Celje