Poslovil se je človek, ki je znal slišati utrip celjskega športa
Na dan slovenskega športa je za vedno ugasnil glas človeka, ki je desetletja dihal s celjskim športom, poznal njegove ljudi in znal ohraniti spomine, ki bi sicer zbledeli.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Celjski šport si je brez Gojka Kusića skoraj nemogoče predstavljati. Desetletja je živel z njim, ga spremljal, poznal njegove ljudi, vedel za vse velike trenutke in majhne zgodbe, ki bi brez njega marsikdaj ostale nezapisane. In prav zato je toliko bolj pomenljivo, da se je poslovil ravno na dan slovenskega športa.
V 67. letu je odšel človek, ki je desetletja živel s celjskim športom
Za vedno se je poslovil Gojko Kusić, dolgoletni poznavalec številnih športnih zgodb iz Celja, novinar, ki je celjske uspehe nesel po vsej Sloveniji. Konec novembra bi dopolnil 67 let.
Bil je eden tistih , ob katerih si imel občutek, da celjski šport preprosto poznajo. Ne le rezultatov, lestvic, imen in tekem, temveč predvsem ljudi, ki so za njimi. Poznal je obraze, glasove, značaje, zgodbe in ozadja. Vedel je, kdo je nekoč igral na igrišču za bloki, kdo je na trening prihajal prvi in odhajal zadnji, kdo je za svoj klub pustil del sebe in kdo je znal v pravem trenutku povedati dobro šalo.
Bil je prepoznaven obraz celjskega športnega okolja. Neposreden, hudomušen, iskriv in brez dlake na jeziku. S svojimi značilnimi pripombami je znal razelektriti še tako napeto situacijo, s pripovedovanjem pa marsikatero običajno športno zgodbo spremeniti v anekdoto, ki si si jo zapomnil.
Soustvarjal športno podobo mesta
Šport je bil velik del njegovega življenja. Najbližje mu je bil nogomet, ki ga je tudi igral, z velikim zanimanjem je spremljal košarko in številne druge športne panoge. A pri Gojku šport nikoli ni bil samo tisto, kar je pisalo na semaforju. Ni poznal majhnih športnih zgodb.
Kot pravi Celjan je znal z enakim žarom pripovedovati o nogometaših in košarkarjih kot o celjskih kegljačicah, plesalcih, mladih športnikih in vseh tistih, ki morda nikoli niso stopili pod žaromete največjih tekmovanj, a so s svojim delom soustvarjali športno podobo mesta.
Prav v tem je bila njegova posebnost. Znal je prepoznati vrednost človeka in njegovega truda tudi takrat, ko tega ni opazil nihče drug.
Zato je bil tako dragocen vir informacij o celjskem športu. Poznal je zgodbe, ki niso prišle na naslovnice. Poznal je ljudi, ki jih širša javnost morda nikoli ne bi spoznala. In znal je pripovedovati o njih.
Brez ljudi, kot je bil Gojko, bi marsikatera zgodba iz celjskega športnega vsakdana preprosto utonila v Savinji. Potrudili se bomo, da zdaj prevzamemo delček njegovega pisanja in poročanja.
Dolga leta je sodeloval s športnim časnikom Ekipa, kjer so se ob njegovi smrti spomnili številnih skupnih let, pogovorov, zgodb in spremljanja slovenskega športa.
"Hvala za vse prispevke, ki si jih pošiljal na Ekipo, predvsem pa hvala, da smo delili s tabo neko noro obdobje slovenskega športa, noro obdobje slovenskega športnega časopisa Ekipe in noro obdobje druženja," so zapisali. Bil je človek, s katerim se nisi pogovarjal samo o tekmi.
Poslovil se je na dan, ko Slovenija praznuje šport
Z njim si se lahko pogovarjal o športu, o ljudeh, o Celju. O tem, kako je bilo nekoč, kako je danes in kako bi lahko bilo. Bil je iskriv sogovornik, poln anekdot in domislic. Znal je biti tudi kritičen, še posebej do tistih, ki so se v težkih trenutkih od športa in ljudi, ki so ga ustvarjali, znali umakniti. Toda tudi takrat je bilo mogoče čutiti, da je njegova kritika izvirala iz nečesa preprostega: šport mu je bil pomemben.
Rad ga je imel. In zato je znal biti do njega tudi zahteven. Ko bo v Celju naslednjič tekla beseda o športu, bo marsikje manjkal glas, ki je znal dodati tisto podrobnost, tisto ime, tisti spomin ali tisto hudomušno pripombo.
Manjkal bo človek, ki je marsikatero zgodbo poznal od začetka. Manjkal bo Gojko. Toda zgodbe, ki jih je desetletja pripovedoval, bodo ostale. Ostali bodo ljudje, ki se ga bodo spominjali. Ostale bodo anekdote, ob katerih se bomo nasmehnili. Ostali bodo trenutki, ki jih je pomagal ohraniti pred pozabo. In ostal bo njegov pečat v celjskem športu.
Morda je zato prav, da se je poslovil na dan, ko Slovenija praznuje šport. Na dan slovenskega športa je odšel človek, ki je svoj športni dan živel vse življenje. Gojko, hvala za vse zgodbe, pogovore in spomine. Za vse ljudi, ki si jih znal postaviti v ospredje. In predvsem za to, da si znal pokazati, da šport niso samo pokali, zmage in rezultati, ampak predvsem ljudje.
Celjski šport te ne bo pozabil. Počivaj v miru.
Družini, svojcem, prijateljem, športnim kolegom in vsem, ki so ga imeli radi, izrekamo iskreno in globoko sožalje.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
