Alenka Žavbi

Takratno delo je Tanjo Starič še posebej zaznamovalo tako novinarsko kot tudi osebno. In kako se sama spominja teh časov?

"Če gledam na takratne dogodke z današnjimi očmi, sem seveda ponosna in hvaležna, da sem še kot novinarka začetnica dobila priložnost spremljati tako usodne in neponovljive dogodke. Obdobje demokratizacije Slovenije, osamosvojitve in vojne me je zaznamovalo za celo življenje, oblikovalo moj vrednostni sistem, naučila pa sem se tudi novinarske obrti. Ker so se dogodki odvijali bliskovito in nepredvidljivo, za kakšno dolgo uvajanje ni bilo časa – tako sem se zelo hitro naučila javljanj v živo, poročanja s sestankov v Ljubljani in še pred tem v Beogradu, ki so trajali cele dneve in noči, pa tudi napornega terenskega dela med vojnama v Sloveniji in na Hrvaškem. To je bilo obdobje pred digitalizacijo, kar pomeni, da ni bilo mobilnih telefonov, dogodke in izjave smo snemali na kasete, proces priprave prispevkov je bil bistveno počasnejši. Kljub temu mislim, da je nacionalna RTV pri obveščanju javnosti opravila zgodovinsko delo, na ravni globalnih TV, ki so takrat množično pošiljale ekipe v države, ki so nastajale na območju nekdanje Jugoslavije. Učila sem se tudi od njih, zato zagotovo drži, da je bilo to najboljša novinarska šola mojega življenja."

Za TV Ljubljana ste se javljali z osrednjega prizorišča proslave, kar je bilo verjetno za vas, še neprekaljeno novinarko, velik izziv?

"Javljanje s prizorišča, kjer je potekala osrednja državna proslava, je bila zame velika čast in odgovornost. Spominjam se, da je bilo tistega junija zelo vroče; z ekipo smo zvečer čakali na razgretem betonu, v velikanski množici. Bilo je seveda posebno vzdušje, slavnostno in malo tudi zlovešče, ker so Ljubljano že preletavala letala JLA. Najbolj ganljiv je bil trenutek, ko se je dvignila slovenska zastava. V takšnih trenutkih mora novinar paziti, da ga vzdušje ne »odnese« in da ostane, kljub razburjenju in vznesenosti množice, kolikor je le mogoče objektiven pričevalec. Spominjam se, da sem se do zadnjega trenutka bala, da bodo »padle« zveze in da vklopa ne bo. Uspešno smo izpeljali dva vklopa v Dnevnik in v takratna zadnja Poročila, po tem pa smo se zlili z množico, ki je preplavila Ljubljano in slavila. Noč je bila polna adrenalina in kratka, ob štirih zjutraj pa so že prišle novice, da so tanki krenili iz vojašnic. Zato smo bili navsezgodaj že spet vsi v službi; prišla je cela redakcija in ostala na delovnem mestu skorajda brez prekinitve naslednjih deset dni," je še povedala Tanja Starič.