Šimen Zupančič

Zeva praznina. Sever, jug, vse enako. Črno. Novi časi, nov razgled. Opomin, da ni nič gotovo. Niti elektrika. Ob devetih zvečer vse ugasne, kot da bi kliknil na stikalo. Tisto v hotelski sobi, ki naenkrat ugasne vse luči. Le, da tu ugasne mesto, ki pregovorno nikoli ne spi. Trgovine, restavracije, kavarne, morajo zapreti vrata do devetih zvečer. Za Kairo, zgodaj, prezgodaj. Trgovci se pritožujejo, da nič ne prodajo. Kupci pridejo na plano pozno, po večerji. Ob osmih se ulice šele zares napolnijo.

Novice

Zaklonišče

Ena sama ura za promet dneva ni dovolj. Že dolgo tli pod površjem, inflacija, brezposelnost, neustavljiva rast prebivalstva, ki ji gospodarstvo ne more slediti. A šele ugasnjene luči so sodu izbile dno. Marsikdo si te dni upa povedati, pa čeprav na pol šepetaje, da je vse, kar pišejo časopisi, laž. In tudi to, kar povedo na televiziji, torej, da je vse lepo in prav. Da so Egipčani lahko srečni in hvaležni, da se jih vojna, ki vihra na Bližnjem vzhodu ni, morda še ni, zares dotaknila.

Res je, rakete ne padajo po glavah vse revnejšega prebivalstva. A jih je udarilo po žepu. Inflacija, pomanjkanje goriva, posledično dela in zdaj še tema. V njej raste strah, nezadovoljstvo, rodijo se takšne in drugačne ideje. Vsako jutro znova v boj za preživetje. Na prvi pogled je vse isto, piramide se znova kopajo v soncu, po ulicah se razleze živžav. V vročem olju cvrčijo kroglice. Falafel se cvre, do zlato rjave barve. Vonj po stabilnosti. Okus predvidljivosti. Pridih življenja, ki se izmika. Avtomobilov je manj, daljše so vrste pred bencinskimi črpalkami.

Novice

Oaza

Cena je vsako uro drugačna, višja. Nekateri so svoje utrujene železne konje pustili kar ob cestišču. Menda jim je zmanjkalo bencina in denarja. Šole so zaprte, že teden dni. Oblasti pravijo, da zaradi nestanovitnega vremena. Dežja. V Egiptu ga resda niso vajeni. Švignil je mimo, da ga skoraj nismo opazili, za seboj pustil nekaj madežev na oknih in dve luži. Izredne razmere – vremenske, svarijo mediji. Ljudje se spogledujejo in sprašujejo. Odgovor je preprost, šole so zaprte, da lahko država prihrani energijo, nafto in plin. Nič drugače kot v Pakistanu, ponekod v Indiji, Bangladešu. Otroci se učijo na daljavo, s pomočjo računalnikov, ki jih nimajo.

Kriza je znova zares udarila najšibkejše. Vrata so morale zapreti številne tovarne, ljudje v vrstah čakajo na jeklenke plina, vsak dan dražje. Brez služb, brez denarja, s peščico otrok, ki jim država ne more, noče niti več zagotoviti šolanja. Varčujejo za hude čase. V Zalivu niso obstali le tankerji, temveč tudi več milijonov ton umetnih gnojil. 30 % celotne svetovne oskrbe z dušikovimi gnojili se steče prav skozi Hormuško ožino. Kmetje čakajo na nafto, da zaženejo traktorje. Ko bodo posejali pšenico in koruzo, ko bo riž pripravljen za sajenje, bodo zaman čakali na gnojila. Temu primerna bo letina. Slaba.

Novice

Vojna proti vsem in vsakomur

Oskrba s hrano zaskrbljujoča. Cene osnovnih živil bodo predvidoma do poletja že močno poskočile, toliko, da si številni ne bodo mogli privoščiti niti skodelice riža. Vemo, tisti, ki si ga že sicer težko privoščijo. V primerjavi s tem scenarijem je tisti o treh evrih za liter bencina, še dober. Ali manj slab, manj grozen. Neka vojna, nek spopad, v nekem Zalivu, je pravzaprav pred našim pragom. Luči so že ugasnili, tema je. Kaj sledi? Stojimo na peščeni obali. Voda se umika, pesek je mehek, moker, topel. Razgled je nenavaden. Morsko dno je razgaljeno, prazno. Tako je kot čakanje na cunami. Valovi, visoki, močni, uničujoči, bodo udarili nazaj. Kdaj? Kmalu in gotovo. Ni se jim moč izogniti. Ko jih čakamo, lahko postavimo prepreke, se umaknemo v hribovje, lahko zaženemo kako vetrnico in si rečemo škoda, da nismo postavili tiste sončne elektrarne. Lahko tudi ugasnemo luči in zapremo oči. In čakamo, da nas bodo pogoltnili valovi.