Osebni arhiv

 Katarina Keček je novinarka in pisateljica, ki je pred kratkim predstavila svojo tretjo knjigo Metod Trobec (Kronika serijskega morilca). Ta knjiga se od njenih prejšnjih zelo razlikuje, saj je v prvi Umetnost zavijanja oči pisala o Lidiji, ki je bila fiktivna junakinja, čeprav je gotovo uporabila tudi kakšne avtobiografske elemente. Njena druga knjiga Oficirjeva hči je bila avtobiografska, saj je pisala o obdobju, ko je bila med izbrisanimi in se je morala znajti, da je lahko preživela. Zdaj pa je z različnih plati opisovala življenje našega najbolj razvpitega morilca.

Od kod ideja, da opišete življenje najbolj znanega morilca pri nas?

Ideja ni prišla čez noč, nekako je vedno »visela v zraku«. Zlasti je zorela po najinem srečanju pred leti, ko sem še delala kot novinarka na POP TV-ju. Metod Trobec ni le ime v policijskih arhivih, je kolektivna travma in hkrati mračna fascinacija slovenskega naroda. Zanimalo me je, kaj se skriva za pošastjo iz mitov, s katero so nas strašili. Želela sem razbiti to tančico skrivnostnosti in pogledati v obraz človeku, ki je postal sinonim za zlo, hkrati pa opisati čas in okolje, ki sta takšen lik sploh dopustila. Obenem pa me je gnal tudi spomin na njegove žrtve in vprašanje, ki je še vedno odprto, koliko žrtev je v resnici bilo.

Kako ste se lotili raziskave njegovega življenja?            

Raziskava je bila dolgotrajen in včasih precej mučen proces. Prekopala sem na stotine strani policijskih zapisnikov, sodnih spisov in takratnega časopisnega poročanja. A suhoparna dejstva niso bila dovolj. Iskala sem ljudi, ki so ga poznali, tiste, ki so z njim živeli ali bili del njegovega vsakdana. Zanimalo me je, kdo danes živi na mestu njegove hiše, ki so se je ljudje izogibali več kot 30 let in kdo prižiga sveče na grobu serijskega morilca.

Ste prišli do spoznanja, zakaj je moril? Oziroma ali bi lahko bil drugačen pod kakšnimi drugimi okoliščinami?                

Na vprašanje »zakaj« ni enoznačnega odgovora. Šlo je za usodno kombinacijo travm iz otroštva, globokih frustracij, zavrženosti in osebnostne motnje. Bi lahko bil drugačen? Morda. Vsak človek je produkt genov in okolja. Če bi živel v okolju, ki bi prej prepoznalo njegove patologije, bi se zgodba morda končala drugače. A zgodovina ne pozna »če-jev«. Trobec je postal to, kar je bil, ker ga družba ni znala ali hotela videti, dokler ni bilo prepozno.

Je bilo pisanje o morilcu bolj zahtevno kot pisanje vaših prejšnjih knjig?    

Absolutno. Pisanje o Trobcu te izčrpa na povsem drugi ravni. Pri prejšnjih knjigah sem se ukvarjala z boleznijo, sistemom, osebnimi bitkami, pri Trobcu pa sem morala vsak dan vstopati v mračen, destruktiven um. To ni bilo le pisanje, to je soočanje z najtemnejšimi plastmi človeške narave. Večkrat sem morala odložiti računalnik, stopiti na zrak in se opomniti, da je to le papir, čeprav je bila resničnost teh dogodkov brutalna.

Kako pa se vam zdi serija, ki jo lahko gledamo na TVS o njem?

Vsaka ekranizacija takšne zgodbe je dobrodošla, če odpira prostor za razpravo, a televizija ima svoje omejitve in pravila dramaturgije. Serija ponuja vizualno interpretacijo, medtem ko knjiga omogoča globlji vpogled v psiho in ozadje, ki ga kamera težko ujame. Vesela sem, da je tema spet aktualna, saj to pomeni, da moja knjiga prihaja v pravem trenutku, ko ljudje iščejo odgovore, ki jih ekran morda le nakaže.

Tri knjige, ki ste jih izdali do zdaj, so med seboj zelo različne. Si nalašč izbirate vsakič nov izziv?

Nisem avtorica, ki bi se varno zaprla v en žanr. Življenje je preveč kompleksno, da bi pisala samo o eni stvari. Vsaka moja knjiga je odraz določenega obdobja ali problema, ki me je takrat »žulil«. Od osebne bitke z rakom do sistemskih krivic in zdaj do mračne kronike zločina – vedno me vodita radovednost in želja po resnici, pa naj bo ta še tako neprilagojena ali boleča. Rada stopam iz cone udobja, saj le tam nastajajo zgodbe, ki bralca zares premaknejo.

Osebni arhiv