Ana Špacapan

In morda tudi vaša, če se kje vmes prepoznate. Saj sem vam že ničkolikokrat napisala, da sem anksiozna. Ne malo, kar konkretno. In da mi družina pomeni vse. In da je sin Nikolas zame na prvem mestu. Že dobrih deset let sva sama. Dva človeka, ki sta si zgradila svoj mali svet, svoje rituale, svoj tempo. Potem pa pride trenutek, ko ta svet za nekaj časa postaviš na pavzo. Biti mama samohranilka v tem času ni romantična zgodba. Je logistika. Je utrujenost. Je občutek, da vedno nekje zamujaš ... bodisi v službi bodisi doma. Včasih kar na obeh koncih hkrati. Delam veliko. Preveč. To si priznam. In ne, to niso le delavniki. Delam ob vikendih. Delam tudi ob praznikih. Tisti dnevi, ki naj bi bili namenjeni družini, počitku in skupnim trenutkom, se pri meni pogosto spremenijo v še en delovni dan. In ja, velikokrat mi je žal. Žal mi je, da z Nikolasom nisva preživela več tistih res kakovostnih, brezskrbnih ur, ki jih ne moreš nadoknaditi. In ravno zdaj, ko to pišem, Nikolas v sobi pakira kovček. Na Japonsko gre. Na Japonsko. V deželo, o kateri sanja, odkar jo je znal pokazati na zemljevidu. V deželo, za katero sem mu jaz obljubila, da ga bom nekoč peljala tja. A življenje ima svoj tempo. Moje še posebej. Zato danes ne greva skupaj. Gre s svojim najboljšim prijateljem. In jaz? Jaz sem v skrbeh. Seveda sem. Od prve do zadnje sekunde. Od vzleta do pristanka in vsega vmes. Mame pač smo takšne. Ampak če sem čisto iskrena, me je malo strah tudi same sebe. Kako bom jaz brez njega? Skoraj mesec dni. Brez osebe, s katero sem delila praktično vsak dan zadnjih osemnajst let in enajst mesecev. In ja, maja bo star devetnajst. Ja, vem, zveni malo egoistično. Saj si to ponavljam. Potem pa pride drugi glas. Tisti, ki je malo bolj razumen. In predvsem bolj ponosen. Fant si je to potovanje zaslužil sam. Ob šoli je kar nekaj časa pridno delal, varčeval, pazil na vsak evro. Imela sva celo tisti retro šparovček. Tistega, ki ga skoraj nihče več nima. In vanj sva metala drobiž. Rumene in bronaste kovance. In veste, kaj? V šestih mesecih se je nabralo več kot sto evrov. Drobne zmage, ki na koncu postanejo velike. Ponosna sem nanj. Res sem. In vesela. Ker se mu bodo uresničile sanje. Tokio, Osaka, Kjoto … omenil je tudi Hirošimo. To ne bo samo potovanje. To bo izkušnja. Spomin za vse življenje. In to je tisto, kar šteje. Mogoče bo videl več sveta, kot sem ga jaz. Pa čeprav sem kot deklica, v nekem čisto drugem času, pristala celo v New Yorku. Tja me je peljala moja mama Lidija. In zanimivo, kako se stvari ponavljajo. Nikolas je po njej. Radoveden. Zaljubljen v svet. Jaz pa? Jaz sem očitno malo bolj zapečkarica. Rada imam svoj prostor. Svoje štiri stene. Svoje male rutine. In mogoče je ravno zato to zame še toliko večji izziv. Kako bom preživela ta mesec? Ne vem čisto natančno. Vem pa, da bom delala. Tako kot vedno. Revijo, ki jo držite v rokah, bom še naprej ustvarjala z enako predanostjo. Mogoče bom kakšen večer povabila prijatelje na večerjo. Mogoče bom šla na koncert. Mogoče bom prvič po dolgem času malo bolj sama s sabo. In mogoče bom ob tem celo ugotovila, da je včasih prav, da spustimo … Da otroci odrastejo. Da gredo. Da živijo svoje sanje. Jaz pa bom tukaj. Malo zaskrbljena. Zelo ponosna. Skratka, srečna sem, da je Nikolas uspel doseči tisto, kar si želi že vse življenje. In ja, še bolj srečna bom, ko bo prišel domov. Logično, mar ne?