Arhiv Štajerskega Tednika

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Priznam, da sem s soobtoženkami ob sobotah hodila na nočne zabave s hudičem, ki se je tja pripeljal v goreči kočiji. Po navadi smo se zbrali na jasi v gozdu in tam peli, pili in plesali. Pod pazduho so me namazali s črno mažo, da mi je zraslo perje, nato pa sem skupaj z ostalimi kot štorklja poletela za hudičem na Donačko goro, kjer smo nadaljevali s pojedino in plesom. Tam sem tudi občevala s hudičem, potem pa me je naučil kuhati nevihto; pripravila sem jo v vedru, v katerega smo dali neko črno začimbo. To kuhano vodo sem nato prelila v kozarec in nevihta je bila tu, saj so se nemudoma pojavili črni oblaki s točo, ki je na Ptujskem polju naredila veliko škodo.«

Tako se je pred krvnim sodnikom na gradu Hrastovec leta 1661 izpovedala 36-letna Uršula Kolar. Dolgo se je upirala nesmiselni obtožbi, da je čarovnica, po četrtem »bolečem« zaslišanju, kakor so takrat rekli mučenju, pa uboga reva ni več zdržala nepopisnih bolečin in je priznala vse, kar so hoteli od nje. Smrt z zadavljenjem in sežigom na grmadi je bila pravzaprav njena odrešitev. Ker je bilo treba priznanje doseči za vsako ceno, so obtoženke pogosto izjavljale tudi največje neumnosti, da so se le rešile mučenja in mirno pričakale tako ali tako neizbežen konec – smrt.

Muzej čarovništva na Ptuju ni zaživel

Preberite več v Štajerskem Tedniku