Bobo

Učenki s posebnimi potrebami ministrstvo ni omogočilo fizične pomoči spremljevalke pri izvajanju pouka tudi v obdobjih, ko je morala zaradi nevarnosti respiratornih okužb šolske obveznosti opravljati od doma. Zaradi gibalne oviranosti sta ji zavod, v katerem se izobražuje, in ministrstvo za izobraževanje sicer priznala pravico do spremljevalke za fizično pomoč pri pouku. Ji pa ministrstvo te možnosti ni omogočilo koristiti v času, ko je zaradi varstva svojega zdravja šolske obveznosti opravljala doma. Menili so, da za to zakonske podlage.

Zagovornik je ugotovil, da je bilo sklepanje ministrstva napačno. Zakon in pravilnik o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami ne določata, da se sme fizična pomoč pri izobraževanju upravičencem nuditi izključno v prostorih zavoda, v katerem se sicer izobražujejo. Določata le, da jim ta pomoč pripada v obdobju šolanja.

Zagovornik je tako odločil, da je bila ta učenka obravnavana slabše kot njeni sošolci, ki so se šolali v izobraževalnem zavodu in so imeli zato še naprej tudi dostop do fizične pomoči pri pouku. Učenka te pomoči v času šolanja na daljavo ni imela, pa čeprav ji je bila takšna pomoč s strani ministrstva priznana kot bistvena za uspešno izvedbo izobraževalnega procesa.

V tem primeru gre za hujšo obliko diskriminacije, saj je bil diskriminatorne obravnave deležen otrok, pravica do izobraževanja pa je tudi temeljna ustavna pravica. Izpostavil je še, da imajo po zakonu o izenačevanju možnosti invalidov osebe z invalidnostmi pravico do ustreznih prilagoditev pri vključevanju v šolski proces in do prilagoditev šolskega procesa. Država ima tudi po mednarodnih konvencijah o pravicah otrok in invalidov dolžnost, da z aktivnimi ukrepi nevtralizira ovire, ki otrokom s posebnimi potrebami otežujejo enakopravno uresničevanje njihovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.