Žižek: Če pade Ukrajina, bo Evropa samo še muzej za bogate Američane
Slavoj Žižek je v novem eseju vojno v Ukrajini postavil v širši evropski okvir. Po njegovem se tam ne odloča le usoda Ukrajine, temveč tudi politična prihodnost Evrope.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Slavoj Žižek je v eseju »Confessions of a Moderately-Conservative Communist«, objavljenem na njegovem profilu Substack, vojno v Ukrajini postavil v širši evropski okvir.
Ne ukvarja se samo z vprašanjem orožja, pomoči Kijevu ali utrujenosti Zahoda, temveč z vprašanjem, kaj Evropa sploh še pomeni, če vojno na svojem vzhodnem robu spremlja predvsem kot opazovalka.
Izhaja iz misli nemškega filozofa Petra Sloterdijka, ki Evropo po koncu njenih kolonialnih imperijev opisuje kot celino, ki je izgubila nekdanjo moč poseganja v svet. Žižek to povzame z besedami, da Evropejci »ne uživajo več privilegija delovanja«, hkrati pa jih tudi ne preganja več »prekletstvo delovanja«.
Evropa naj bi po tej razlagi postala nekakšna velika Švica: bogat, urejen in varen prostor, ki vojne in krize okoli sebe opazuje z distance.
Toda Žižek takšno podobo zavrne. Opozori, da niti Švica nikoli ni bila zgolj nevtralna opazovalka, saj je bila tudi v času vojn vpeta v finančne in gospodarske tokove.
Evropa pa po njegovem še toliko manj stoji zunaj dogajanja, ki ga opazuje. Krize, vojne in politični pretresi niso nekaj, kar se dogaja daleč stran, temveč del istega prostora.
»Evropa ne more igrati te vloge nevtralnega opazovalca, ker je sama potencialna tarča prihajajočih katastrof, vojaških, političnih in finančnih,« piše Žižek. Nato doda stavek, ki povzema njegovo razumevanje ukrajinske vojne: »Ne moremo biti opazovalci lastnega uničenja.«
Ukrajina kot evropski preizkus
Vojna v Ukrajini je za Žižka trenutek, v katerem se meja med oddaljeno krizo in evropsko prihodnostjo zabriše. Ne gre le za tragedijo napadene države, temveč za vojno, v kateri se preizkuša red, na katerem naj bi Evropa temeljila.
Če lahko večja država z vojsko razbije manjšo, si prisvoji njeno ozemlje in ji vsili politično prihodnost, potem po Žižku ni ogrožena samo Ukrajina. Pod vprašaj je postavljena tudi Evropa kot prostor pravil, suverenosti in politične samostojnosti.
Zato evropske podpore Ukrajini ne razume kot navadno solidarnost z žrtvijo agresije. Ne gre le za »običajno simpatijo do žrtve«, piše, ampak za podporo, ki izhaja iz zavesti, da se tam odloča tudi »naša lastna usoda«.
V tem je jedro njegovega argumenta. Ukrajina je v njegovem besedilu kraj, kjer se Evropa sooča z vprašanjem, ali njena načela še kaj pomenijo, ko so postavljena pred silo. V miru je lahko govoriti o suverenosti, človekovih pravicah in povojnem redu. V vojni se pokaže, ali so ta načela tudi politična zaveza.
Žižek k temu doda še misel, da se v Ukrajini ne odloča samo evropska prihodnost, ampak tudi evropska preteklost. Antifašizem, razsvetljenstvo, človekove pravice in povojni red po tej razlagi niso le zgodovinski spomin. Težo dobijo šele takrat, ko se pokaže, ali jih je Evropa pripravljena braniti.
»Duhovna smrt« Evrope
Najmočnejša formulacija v Žižkovem eseju je povezana z možnostjo ukrajinskega poraza. Če Ukrajina izgubi in izgine ali če preživi kot »dvojno kolonizirana država«, v kateri bi vzhod postal del Rusije, zahod pa »ameriška ekonomska kolonija«, bo po njegovih besedah Evropa »v duhovnem smislu umrla«.
Pri tem ne govori o takojšnjem razpadu Evropske unije ali o koncu evropskih institucij. Govori o Evropi, ki bi lahko še naprej obstajala, a bi izgubila politično vsebino.
Takšna Evropa bi lahko ostala bogata, urejena in kulturno privlačna. Še vedno bi imela univerze, muzeje, turizem, birokracijo in skupni trg. Toda po Žižku ne bi več delovala kot politična skupnost, ki zna braniti načela, na katerih temelji.
Opiše jo kot »turistično atrakcijo za bogate Američane in Kitajce« ter kot »zbirko držav«, ki bi jih obvladovala »neofašistična nova populistična desnica«. To je pri njem svarilo pred Evropo, ki ima zgodovino in kulturo, nima pa več politične volje.
Leto 1968, Trump in sram
V drugem delu eseja Žižek razmislek razširi na sodobno zahodno politiko. Zapiše, da bi moral biti prvi korak k drugačnemu evropskemu položaju »znebiti se dediščine leta 1968 in znova prebuditi občutek sramu«.
Leto 1968 pri njem ne pomeni le zgodovinske letnice. Nanaša se na širši zahodni prelom z avtoritetami, starimi pravili in tradicionalnimi omejitvami. Žižek opozarja, da se je del tega osvobajanja pozneje obrnil v drugačno obliko brezmejnosti: v politični slog, v katerem odsotnost zavor postane dokaz pristnosti.
Zato v istem okviru omeni Donalda Trumpa in Elona Muska, ki ju označi za »končna potomca generacije 1968«. S tem ju ne uvršča na levico ali med dediče študentskih protestov v običajnem političnem smislu. Govori o načinu nastopanja: brez zadrege, brez zavor, s prezirom do omejitev in s prepričanjem, da je moč sama po sebi dokaz pristnosti.
Pri Trumpu ga posebej zanima odsotnost sramu. Po Sloterdijkovi razlagi, ki jo Žižek povzema, naj bi bila prav ta lastnost eden od razlogov za njegovo privlačnost. Del njegovih privržencev naj bi si želel biti podobno »brez sramu, brutalni in neomejeni«.
»Problem brezsramnosti,« piše Žižek, je v tem, da nam omogoča »odkrito priznati svoje zločine brez občutka krivde«. S tem opisuje politični slog, v katerem oblast svojih namenov ne skriva več za uglajenim jezikom.
Grobost lahko postane dokaz odločnosti, odsotnost zavor pa dokaz pristnosti.
Trump v tem besedilu ne izrine Ukrajine iz ospredja. Pojavi se kot del istega premika. Če Ukrajina kaže, da mir v Evropi ni samoumeven, Trump kaže, da tudi stari Zahod ni več samoumevna opora.
Evropa se po Žižku ne sooča le z rusko agresijo na vzhodu, ampak tudi z negotovostjo ameriške politike na zahodu.
Zakaj se imenuje »konservativni komunist«
Žižek v eseju pojasni tudi izraz, s katerim se je označil: »zmerno konservativni komunist«. Gre za namerno protislovno formulacijo, s katero želi povezati dve vprašanji, ki ju običajna politika pogosto ločuje.
»Konservativni« del se pri njem nanaša na to, kar je treba ohraniti: javne institucije, pogoje skupnega življenja, sposobnost odločanja in osnovno družbeno vez. V času vojn, podnebnih sprememb, umetne inteligence in družbenega razkroja po njegovem ni dovolj samo rušiti starih avtoritet. Potrebni so tudi mehanizmi, ki omogočajo skupno odločanje.
»Komunistični« del pri njem ne pomeni vrnitve k staremu partijskemu sistemu. Povezan je z vprašanjem koordinacije. Žižek izhaja iz ocene, da se je človeštvo znašlo pred problemi, ki zahtevajo globalno usklajevanje, medtem ko ima na voljo predvsem tržne ekonomije in države, ki pogosto delujejo vsaka zase.
Zato govori o potrebi po »inteligentnih kolektivnih odločitvah« in po mehanizmu, ki bi segal »onkraj ravni držav in onkraj tržnih pravil«. Vprašanje, ki ga odpira, je preprosto: kako sprejemati skupne odločitve o problemih, ki jih trg in posamezne države ne morejo rešiti same.
Evropa kot politična skupnost ali prazen okvir
Žižkova objava se ves čas vrača k istemu vprašanju: ali je Evropa še sposobna delovati kot politični subjekt. Ukrajina je pri tem osrednji primer, ker se tam po njegovem ne odloča samo o usodi napadene države, temveč tudi o tem, ali evropska načela še imajo politično težo.
V tem okviru kritizira tudi obstoječo liberalno demokracijo, ki jo opiše kot »inerten sistem«, nesposoben sprejemati radikalne ukrepe, potrebne za preživetje.
Prav tako ne verjame več v pričakovanje dela radikalne levice, da se bo »ljudstvo« nekoč prebudilo, sprejelo resnico in se mobiliziralo za spremembe. »Veliki trenutek« po njegovem ne bo prišel. Če se bo ljudstvo prebudilo, dodaja, se bo prebudilo »na populističen način«.
Evropa lahko po tej razlagi še naprej obstaja kot bogat, urejen in kulturno privlačen prostor. Toda če ne zna braniti načel, na katerih temelji, se spremeni v prazen okvir.
Zato vojna v Ukrajini v njegovem tekstu ni le vojna na evropskem robu. Je vprašanje, ali Evropa ob njej še prepozna samo sebe.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
