Kakovost zraka: v številnih krajih ljudje sploh ne vedo, kaj dihajo
Slab zrak najprej občutijo otroci, starejši in kronični bolniki. Lokalni podatki lahko odločajo o treningu, sprehodu ali prezračevanju.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko se nad Kamnikom pozimi zjutraj poleže megla, Janova mama najprej pogleda skozi okno. Ne samo zaradi vremena. Zanima jo, ali se dim drži med hišami, ali se zrak premika, ali ima jutro tisti težek vonj po sajah. Nato odpre še aplikacijo s podatki o kakovosti zraka.
Podatek pogleda, čeprav ve, da ni zares kamniški. Najbližja meritev je približno 20 kilometrov stran. »Vseeno pogledam, da vsaj približno vem, kaj se dogaja,« pravi. A Kamnik ima svojo lego, svoja kurišča, promet, meglo in veter.
Šele potem pridejo običajna jutranja vprašanja. Bo šel Jan peš v šolo? Lahko popoldne trenira nogomet? Naj ostane notri, čeprav bi bil najraje zunaj s prijatelji?
»Ko je zunaj slab zrak, me najbolj jezi, ker morda ne bom smel na trening,« pravi Jan. Mama pravi, da se takrat pogosto začne pogajanje. Jan obljublja, da ne bo tekel na vso moč, da bo pazil, da bo povedal, če bo težko dihal. Ona pa mora presoditi, ali je to dovolj.
Jan (ime smo zaradi varstva osebnih podatkov spremenili) bo kmalu star deset let. Večino leta je, pravi njegova mama, živahen fant. Pozimi pa se njegov vsakdan hitro spremeni. Ima astmo in bronhialno preodzivnost, zdravljenje vodi pulmologinja na pediatriji, družina pa ima tudi pisni načrt, kako ukrepati, če se astma poslabša.
»Zanj to pomeni suh kašelj, ponoči se zbuja, težko diha in v prsih mu včasih piska. Hitro se utrudi. Ko gre na igrišče, včasih ne more slediti tempu,« pripoveduje njegova mama.
Pri Janu se pozimi običajno ne pokaže en sam sprožilec. Prepletejo se viroze, mraz, telesni napor in onesnažen zrak. Pri bolezni ima družina oporo: izvide, zdravila, navodila. Zrak pred hišo pa nima izvida. Ima vonj, meglo in dim, ki se včasih ves dan ne premakne.
»Pri Janu se stanje hitro poslabša ob virozah, izjemno pa reagira na mrzel zrak in fizični napor. Onesnažen zrak pa po besedah zdravnikov sluznico dihal še dodatno razdraži. Zato imamo jasno navodilo, da moramo ob dnevih, ko je zrak poln dima, vlage in delcev, izrazito omejiti njegove fizične napore na prostem,« pravi.
Enega takšnih dni si je posebej zapomnila. Lani sredi januarja, v tednu hude megle in mraza, je Jan po nogometnem treningu potreboval zdravniško pomoč. Po njenih besedah je v odpustnem listu pisalo, da je šlo za hud bronhospazem. Zdravnica jo je opozorila, da sta bila napor in mraz ključna sprožilca, stoječ zrak z dimom in delci pa lahko dihala še dodatno razdraži.
Od takrat trening pri njih ni več samo vprašanje urnika. Postal je tudi vprašanje vremena in zraka.
Zrak ni samo vreme
Slab zrak ljudje pogosto opišemo po občutku. Smrdi po dimu. Zrak stoji. Megla se ne premakne. Ob cesti se diha drugače kot v parku. V grlu peče. Takšni opisi niso nepomembni, niso pa meritev.
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje pojasnjujejo, da v Sloveniji največje breme predstavljajo delci, predvsem pozimi v celinskem delu države. V prometno obremenjenih območjih se jim pridružijo dušikovi oksidi, poleti pa tudi ozon, zlasti na Primorskem in v višjih legah.
Največji vpliv na zdravje imajo fini delci PM2,5. Ker so zelo majhni, prodrejo globoko v pljuča in lahko dosežejo tudi krvni obtok. Zato ne obremenjujejo le dihal. NIJZ jih povezuje tudi s srčno-žilnimi boleznimi, možgansko kapjo, rakom pljuč, kognitivnimi motnjami, demenco, slabšim razvojem otrok in prezgodnjo smrtnostjo.
Onesnažen zrak najprej občutijo najranljivejši: otroci, dojenčki, nosečnice, starejši, sladkorni bolniki ter ljudje s kroničnimi boleznimi dihal, srca in ožilja. Več dni zapored s povišanimi ravnmi delcev se pri njih lahko pokaže kot poslabšanje astme ali kronične obstruktivne pljučne bolezni, slabša pljučna funkcija, večje tveganje za srčni infarkt, aritmije in možgansko kap, pa tudi kot utrujenost, glavobol ali slabše počutje. NIJZ opozarja, da se v takih dneh poveča tudi umrljivost.
Slab zrak ni pomemben samo za ljudi z diagnozo. Zdrav odrasel človek ga morda ne občuti kot takojšnjo težavo, lahko pa slabši zrak vpliva na tek, delo na prostem, pot ob prometnici ali prezračevanje stanovanja. Pri otroku z astmo, starejšem človeku s srčno-žilno boleznijo ali bolniku s kronično pljučno boleznijo je meja previdnosti še precej nižja.
NIJZ zato ob povišani onesnaženosti svetuje, naj ljudje spremljajo obvestila in napovedi Arsa, omejijo gibanje in telesno dejavnost na prostem, se izogibajo prometnicam ter prezračujejo takrat, ko je onesnaženost najnižja.
Kroničnim pljučnim in srčno-žilnim bolnikom svetuje tudi redno jemanje predpisane terapije in pravočasno pomoč ob poslabšanju.
A vsa ta priporočila imajo skupno izhodišče: človek mora vedeti, kakšen zrak ima pred vrati.
Ko je najbližji podatek dvajset kilometrov stran
Slovenija kakovost zraka meri, vendar ne povsod enako natančno. Nekateri kraji imajo stalne merilne postaje, drugje je slika bolj približna. V opisu projekta Lastovka je zapisano, da državna merilna mreža ne pokriva enakomerno celotnega ozemlja države in da kakovost zraka v nekaterih poseljenih območjih ni natančno znana.
To ne pomeni, da je zrak tam nujno slabši. Pomeni pa, da ljudje nimajo povsod enako kakovostnega podatka o zraku, ki ga dihajo.
Pri zraku lokalni podatek šteje. Onesnaženje se ne ravna po občinskih mejah. Spreminjajo ga relief, vreme, promet, kurišča, industrija in to, ali se zrak premeša ali obstane pri tleh. Dva kraja sta lahko na zemljevidu blizu, pa v zimskem jutru dihata precej drugačen zrak.
Janova družina živi v okolici Kamnika, blizu prometne ceste. V bližini je veliko hiš z individualnimi kurišči. Ko se vreme pozimi umiri, se tam pogosto začuti izrazit vonj po dimu in sajah, pravi njegova mama.
»Zato so nam zdravniki ob takih dneh odsvetovali zračenje, jaz pa se večinoma ravnam povsem po lastnem občutku. Ne vem, ali pretiravam ali je zunaj res neprimerno,« pravi.
Podatek iz bližnjega večjega mesta ji ne pomaga dovolj. Ne zato, ker bi bil napačen, ampak ker ne pove dovolj o njenem okolju.
»Manjka mi lokalna meritev in na podlagi nje jasno opozorilo,« pravi. »Dokler tega ni, si ne morem pomagati s podatkom, ki velja za območje 20 kilometrov stran od naše hiše.«
Nova merilna mesta v osmih krajih
To vrzel naj bi zmanjšal projekt Lastovka. Na Arsu so za Svet24 pojasnili, da bodo nova merilna mesta postavili na Jesenicah in Ptuju ter v Škofji Loki, Kamniku, Slovenj Gradcu, Krškem, Ilirski Bistrici in Kopru. Projekt sofinancira Evropska unija iz Kohezijskega sklada. Začel se je junija 2024, trajal naj bi do konca januarja 2028, vreden pa je nekaj več kot 3,66 milijona evrov. Evropski prispevek znaša 2,55 milijona evrov.
V vseh krajih razen v Kopru bodo merili delce PM10 in PM2,5. V Kopru bodo dodali še meritve dušikovih oksidov, ki so povezani predvsem s prometom; na Arsu pri tem omenjajo turistični tranzit in dejavnosti Luke Koper. Lokacije so izbrali glede na manjkajoče stalne meritve, število prebivalcev, lokalne vire onesnaženja in geografske razmere.
Poleg stalnih merilnih mest projekt predvideva tudi boljše modelske napovedi, sistem opozarjanja in mobilno merilno postajo. To bodo lahko uporabili tam, kjer stalne merilnice ni, pojavijo pa se vprašanja zaradi prometa, gradbišč, industrijskih virov ali vremenskih razmer. Merila bo lahko delce, dušikove okside, ozon, žveplov dioksid, benzen in druga onesnaževala.
Po koncu projekta naj bi se prebivalci lahko naročili na informacije in opozorila o onesnaženosti zraka. Podatek tako ne bi ostal le nekaj, kar mora človek sam poiskati, ampak bi ga lahko prejel, ko se razmere poslabšajo.
Gre za manj vidno naložbo od ceste ali stavbe, vendar za prebivalce ni nujno manj uporabna. Kdor danes zrak pred domačim oknom ocenjuje po vonju ali po podatku iz drugega kraja, lahko z lokalno meritvijo dobi boljše izhodišče za vsakdanje odločitve.
Ena Lastovka še ne prinese boljšega zraka
Merilna postaja sama po sebi ne bo izboljšala zraka. Arso poudarja, da projekt neposredno ne zmanjšuje emisij. Njegova vrednost je v tem, da lahko pokaže, kdaj in kje se težave ponavljajo.
Merilnik ne zamenja stare peči, ne zmanjša prometa in ne spremeni prometnega režima. Lahko pa pokaže, ali k slabemu zraku bolj prispevajo kurišča, promet, dolinska lega, poletni ozon ali kombinacija več dejavnikov.
Za prebivalca je tak podatek uporaben pri odločitvi za tisti dan. Za občino in državo pa je lahko začetek manj udobnega vprašanja: kaj storiti, če se slabe meritve ponavljajo?
Strožja pravila bodo zahtevala boljše podatke
To bo pomembno tudi zaradi strožje evropske zakonodaje. Prenovljena direktiva o kakovosti zunanjega zraka, ki je začela veljati decembra 2024, določa nove standarde do leta 2030. Ta med drugim za več kot polovico znižuje dovoljeno letno mejno vrednost za fine delce PM2,5.
Lastovka bo Sloveniji pomagala tudi pri delu podatkovnih zahtev nove direktive. Arso omenja meritve številčne koncentracije delcev in posodobitev meritev kakovosti padavin, s katerimi spremljajo usedanje nekaterih onesnaževal.
Od podatka do navade
Slovenija sicer že uporablja evropski indeks kakovosti zraka, ki podatke o petih onesnaževalih — PM10, PM2,5, NO2, SO2 in O3 — pretvori v šest razredov, od zelo dobre do izredno slabe kakovosti zraka. Toda tudi dober prikaz pomaga le, če ga ljudje opazijo in razumejo.
NIJZ opozarja, da ljudje pogosto ne spremljajo meritev Arsa in da premalo poznajo škodljive učinke onesnaženega zraka. Pravočasno opozarjanje zato vidi kot pomemben javnozdravstveni ukrep.
Za večino ljudi opozorilo o slabem zraku ne pomeni, da morajo ostati doma. Lahko pa pomeni, da tek prestavijo na drug del dneva, izberejo pot stran od prometnice, stanovanje prezračijo, ko so vrednosti nižje, ali otrokov intenzivni trening premaknejo v dvorano. Pri ranljivejših ljudeh imajo takšne odločitve še večjo težo.
Podatek še ne očisti zraka
Merilnica ne bo zmanjšala prometa, zamenjala starih peči ali razpihala zraka, ki ob zimskih jutrih obstane v dolini. To lahko naredijo le ukrepi. Lahko pa pokaže, kdaj se težava ponavlja in kdaj vonj po dimu ni več samo občutek prebivalcev, ampak podatek.
Za Janovo mamo bi bil že to pomemben premik. »Zavedam se, da nova naprava ob cesti ne bo čudežno rešila Janove astme ali čez noč zmanjšala izpustov iz dimnikov,« pravi. »Bi nam pa – meni kot mami in institucijam okoli njega – dala konkretno opozorilo.«
Takrat odločitev, ali gre otrok na trening, ne bi več slonela le na pogledu skozi okno, vonju po dimu in približni meritvi iz drugega kraja.
Če bi podatki večkrat pokazali slab zrak, pa to ne bi bilo več le vprašanje družin, kakršna je Janova. Postalo bi tudi vprašanje prometa, kurišč, nadzora in ukrepov, o katerih odločata občina in država.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
