Ko otroci odrastejo: zakaj ta prehod zaboli bolj, kot pričakujemo
Ko otrok postane samostojen, se ne spremeni le njegov svet, ampak tudi naš. Zakaj ta prehod pogosto odpre občutke, ki jih ne pričakujemo?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ko si zamišljamo, da bodo otroci nekoč odšli od doma, je pred nami romantična podoba prazne hiše, ko bomo končno imeli mir in bomo lahko delali, kar bomo želeli. Ko pa ta trenutek dejansko pride, nas pogosto močno pretrese. Saj smo ponosni na to, da so otroci postali samostojne osebe in na nek način se tudi dobro počutimo, ker vemo, da smo z odliko opravili svoje delo. Lepo je videti, da otrok zna sam urediti stvari, da ima svoje mnenje, da nas ne kliče več za vsako malenkost in da življenje vedno bolj ureja po svoje.
A skoraj pri vsakem staršu pride tudi drug del te zgodbe. Ne nujno takrat, ko otrok postane polnoleten ali opravi maturo, ampak malo kasneje, ko postane jasno, da ne gre več samo za fazo večje samostojnosti. Takrat, ko začutimo, da se je razmerje dejansko spremenilo, da otrok ne potrebuje več naše prisotnosti, naše organizacije dneva, našega odločanja in našega posredovanja na isti način kot prej. In prav tu se začne tisti del doživljanja, ki je veliko bolj kompleksen, kot si običajno priznamo.
Ni težko zato, ker otroku ne privoščimo samostojnosti
Ko starši v tem obdobju začutijo nemir, praznino ali celo neko čudno obliko žalosti, jih to pogosto zmede. Saj smo vendar to želeli … Leta smo otroka pripravljali na to, da bo samostojen, odgovoren in sposoben živeti svoje življenje. Zakaj je potem ta prehod včasih tako boleč?
PREBERITE TUDI:
Odgovor je precej logičen. Ne spreminja se le otrokovo življenje, ampak tudi naše. Dolga leta je starševska vloga določala ritem dneva, razpored prioritet in zelo pogosto tudi občutek lastne pomembnosti. Nekdo nas je potreboval. Nekdo je bil odvisen od tega, ali bomo nekaj pravočasno opazili, uredili, kupili, peljali, vprašali, umirili, spodbudili. Tudi kadar je bilo naporno, je bilo v tem nekaj zelo jasnega. Imeli smo vlogo, ki je bila konkretna, vsakodnevna in potrjena.
Ko se ta vloga začne umikati, ne izgine samo del obveznosti. Umika se tudi struktura, okoli katere je bilo zgrajeno veliko vsakdana. Zato ni nenavadno, da se v človeku odpre občutek izgube, čeprav je otrok zdrav, živ, uspešen in v odnosu z nami. Izgublja se stari način bližine, ne otrok sam.
Zakaj ta prehod tako hitro zadene identiteto
Obstaja pa še drug psihološki vidik: starševstvo ni samo odnos, ampak tudi identiteta. Mnogo let ne živimo zgolj kot posamezniki, partnerji ali strokovnjaki v svojem delu, ampak zelo močno tudi kot mama ali oče. Ta del nas ni obroben, ampak pri marsikomu postane osrednji.
Ravno zato ni dovolj reči, da je treba otroke pač spustiti. To zveni preveč preprosto in skoraj pokroviteljsko. Večina staršev zelo dobro razume, da je otrokova osamosvojitev zdrava in nujna. Težji del ni razumski, je tisti notranji premik, ko moramo na novo ugotoviti, kdo smo, ko nismo več v središču vsakodnevnega otrokovega sveta.
Ta občutek se lahko pokaže na zelo različne načine. Pri nekom kot večja občutljivost, pri drugem kot potreba po tem, da bi še vedno vse vedel, pri tretjem kot tiha žalost, ki jo skuša hitro prekriti s stavkom, da je itak vse v redu. V resnici pa ne gre za pretiravanje, ampak za čisto normalen odziv na življenjski prehod, ki poseže v samo organizacijo bližine, vloge in smisla. Sindrom praznega gnezda je sicer bolj kot ne pogovoren izraz, a gre dejansko tudi za povsem resnično psihološko stanje, kjer prihaja do mešanice žalosti, negotovosti, žalovanja in vprašanj identitete.
Prazna hiša ni vedno največji problem
Veliko ljudi misli, da starše najbolj prizadene tišina v hiši. Da pogrešajo glasove, nered, odpiranje hladilnika, odvržene čevlje in stalno premikanje skozi prostor. Tudi to je res, a bolj kot tišina sama, je boleče tisto, kar tišina razkriva.
Ko otrok odraste, nenadoma postane bolj vidno tudi vse tisto, kar smo leta odlagali. Utrujen odnos s partnerjem, ki je dolgo deloval predvsem organizacijsko. Prijateljstva, za katera ni bilo časa. Lastni interesi, ki smo jih dali na stran. In tudi neprijetno vprašanje, ali sploh še znamo živeti življenje, ki ni ves čas usmerjeno v potrebe nekoga drugega.
Prav tu se skriva razlog, da je ta faza za nekatere starše precej težja, kot bi pričakovali. Ne zato, ker bi bili preveč navezani, ampak ker starševska vloga v mnogih družinah leta deluje tudi kot močan organizator smisla. Ko se sprosti prostor, ga ni vedno lahko takoj napolniti z nečim, kar je zares naše.
Ne boli samo otrokova odsotnost, ampak umik stare vloge
Staršev v tej fazi pogosto ne boli samo to, da je otrok manj doma. Boli jih tudi to, da niso več potrebni na način, na katerega so bili potrebni prej. In to ni majhna razlika.
Ko to enkrat razumemo, se tudi celotna situacija postavi v bolj pošten okvir. Nehamo si dopovedovati, da smo nehvaležni ali preveč občutljivi. Nehamo se sramovati lastne praznine, ker vidimo, da v njej ni nič patološkega. Gre za razvojni prehod, ki od nas zahteva novo notranjo organizacijo.
Zelo zanimivo je, da novejša longitudinalna raziskava o blagostanju staršev ob odhodu otrok od doma kaže, da je za starše posebej obremenjujoč že prvi odhod otroka, ker spremeni ustaljeno dinamiko in občutek življenjske postavitve; učinek torej ni samo v “zadnjem otroku”, ampak že v začetku tega procesa. To lepo potrjuje nekaj, kar mnogi starši poznajo iz prakse: včasih nas ne pretrese samo prazna otroška soba, ampak občutek, da se eno življenjsko obdobje zares zapira.
Osebna rast se začne z enim vprašanjem
Ko beremo napotke za osebno rast, pogosto naletimo na dokaj lahkotne zaključke, s sloganom, ki poudarja, da je sedaj končno čas za nas. V resničnem življenju pa je ta proces precej bolj zapleten. Prvo vprašanje, ki si ga moramo postaviti, je, kaj sploh ostane od nas, ko nismo ves čas v aktivni starševski funkciji.
To vprašanje je lahko neprijetno, a je tudi zelo dragoceno. Prisili nas, da spet pogledamo svoje življenje brez avtomatizma. Kaj nas zanima? Kaj nas še drži pokonci? Kaj bi radi negovali, če ne bi bilo treba ves čas najprej misliti na logistiko drugih? Včasih se v tem obdobju vrne tudi kakšna stara strast, kot so odnos do gibanja, ustvarjalnosti, prijateljev, dela ... Včasih pa se ne vrne nič starega in je treba začeti graditi nekaj novega. Oboje je legitimno.
Priložnost za osebno rast zato ni v tem, da bi ta prehod olepšali, ampak v tem, da ga vzamemo resno. Da ne bežimo takoj v razlage, kako bi morali biti srečni, ampak zdržimo dovolj dolgo ob dejstvu, da se spreminja tudi naše življenje. Šele od tam naprej je mogoče graditi nekaj, kar ni nadomestek za otroka, ampak bolj zrela verzija našega lastnega življenja.
Tudi odnos z odraslim otrokom potrebuje novo obliko
Ko otrok odraste, stari model odnosa ne deluje več dobro. Če ga skušamo ohraniti na silo, hitro pride do napetosti. Starši imajo občutek, da jih otrok odmika, otrok pa občutek, da ga starši še vedno ne vidijo kot odraslega človeka. V ozadju je pogosto isto nesporazumno pričakovanje: da bi moral odnos ostati enako tesen, samo brez konfliktov.
Ne gre. Odnos se mora spremeniti tudi v strukturi. Manj vodenja, več poslušanja. Manj preverjanja, več zanimanja. Manj občutka, da moramo biti vključeni v vse, več zaupanja, da bomo ostali pomembni tudi brez stalne prisotnosti. Nadvse pomembna je tako odprta komunikacija, ki jasno definira pričakovanja, pri tem pa starš svojih občutkov ne sme naložiti otroku kot breme, ki ga mora popravljati.
To je pomembno tudi zato, ker se marsikateri starš v tej fazi nehote premakne v dve skrajnosti. Ali postane preveč nadzoren in se začne boriti za stari vpliv, ali pa se užaljeno umakne in si reče, da se ne bo več silil. Nobena od teh dveh poti ne vodi v zrel odnos. Bolj smiselno je, da si priznamo, kako zelo je sprememba težka, hkrati pa tudi sprejmemo, da odrasel odnos zahteva drugačno bližino.
Kaj lahko naredimo, da nas ta prehod ne odnese
Najprej pomaga že to, da si ne lažemo. Da ne ponavljamo avtomatično, da je vse super, če v resnici ni. Ta faza lahko vsebuje ponos, olajšanje, žalost, zavist do otrokove odprtosti sveta, pa tudi strah pred lastnim naslednjim poglavjem. Vse to lahko obstaja hkrati.
Drugo je zavestna gradnja življenja, ki ni organizirano samo okoli otroka. Ne na ravni velikih sklepov, ampak na ravni tedna: koga bomo poklicali, kaj bomo načrtovali, kam bomo vlagali svojo pozornost. Marsikdo tu ugotovi, da se osebna rast po srednjih letih ne začne z navdihom, ampak z disciplino. S tem, da si znova zgradimo strukturo, ki ima smisel, tudi ko je hiša bolj tiha.
Tretje pa je, da otroku pustimo njegovo odraslost brez pasivne kazni. To pomeni brez pripomb, ki v resnici skrivajo našo užaljenost, brez čustvenega pritiska, naj ostane isti, in brez neprestanega preverjanja, ali nas še vedno potrebuje. Otrok, ki odrašča, nas ne zavrača. Premešča nas v drugo vlogo. In če ta premik sprejmemo, lahko odnos sčasoma postane celo bolj resničen kot prej.
Ta konec ni samo konec
Ko otroci odrastejo, se nekaj res zaključi. Tega ni treba mehčati. Konča se eno dolgo obdobje, v katerem je bila naša vloga zelo jasna in zelo polna. Prav zato je logično, da ob tem nekaj zaboli. A če ta bolečina ni samo znak izgube, ampak tudi znak prehoda, jo lahko začnemo brati drugače.
Ob tem pa pride tudi priložnost. Priložnost, da si vzamemo čas in si začnemo učiti, kako ponovno vzeti resno svoje življenje, ko ni več ves čas v službi nekoga drugega. In to ni majhna naloga. Je pa ena najbolj odraslih, kar jih imamo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
