Zakaj se ves čas pojasnjujemo (in komu se nam sploh ni treba)
Se pogosto zalotite, da se pojasnjujete več, kot bi bilo treba? Preverite, zakaj to počnemo in zakaj nas vsi niti ne želijo razumeti.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Se kdaj zalotite, da se v pogovorih ujamete v pretirano razlaganje in pojasnjevanje? Najprej odgovorite, potem dodate še en stavek, pa še enega, da bo res jasno. Kot da osnovna informacija ni dovolj in jo je treba še malo podpreti, razširiti, utemeljiti. Da vas bodo zagotovo razumeli. Da ne bo kdo pomislil, da ne veste, o čem govorite. Ali pa da čim bolj upravičite svojo odločitev.
Takšno vedenje ni redko. Impulz po pretiranem pojasnjevanju se pojavlja tudi v povsem vsakdanjih odnosih – morda takrat, ko sodelavec malenkost podvomi v naše odločitve. Ali pa v pogovoru s starši, ki vedno razmišljajo nekoliko drugače od nas. Lahko tudi v naključni družbi, kjer imamo občutek, da moramo upravičiti svoj način življenja, svoje izbire ali celo svoje meje.
Kaj pa, če pojasnjevanje sčasoma postane naš vzorec vedenja? Če se ponavlja znova in znova? Od kod sploh pride ta potreba?
Kje se ta potreba sploh vzame
Potreba po nenehnem pojasnjevanju ima običajno precej jasno ozadje. Mnogi smo odraščali v okolju, kjer razumevanje ni bilo samoumevno. Kjer smo morali svoja dejanja pojasniti, da so bila sprejeta. Kjer vprašanja niso bila izraz zanimanja, ampak preverjanja.
PREBERITE TUDI
V marsikateri družini smo morali kot otroci tudi pojasnjevati svoja čustva in jih utemeljevati, ker starši našega doživljanja niso znali ali zmogli razumeti. Stavki, kot so »zakaj si to naredil« ali »kaj je narobe s tabo«, niso bili redki. Otrok se v takem trenutku nauči, da mora razložiti svoje vedenje, če želi ohraniti stik.
In tako se počasi oblikuje vzorec. Izkušnja sama po sebi ni dovolj – treba jo je pojasniti. Ta način delovanja se nato neopazno prenese tudi v odraslost.
Zato v pogovoru ne ostanemo pri tem, kar smo rekli. Dodamo še pojasnilo. Pa še enega. Poskušamo zapolniti vse morebitne dvome, še preden jih kdo sploh izreče. Ne zato, ker bi bilo to potrebno, ampak zato, ker smo se tako naučili ohranjati odnos.
Zakaj se najbolj razlagamo prav tam, kjer nas ne razumejo
Če pogledamo iskreno, največ energije za razlago vlagamo prav v odnose, kjer razumevanja ni.
V pogovorih, kjer druga stran posluša le toliko, da lahko odgovori. Kjer vprašanja niso odprta, ampak presojajoča. In kjer imamo občutek, da moramo svojo resnico nekako dokazati.
Prav tam se trudimo najbolj.
Ne gre le za to, da bi si želeli, da nas ti ljudje razumejo. V ozadju je nekaj globljega – potreba po potrditvi. Tista, ki se je oblikovala že v otroštvu, ko smo želeli, da nas starši vidijo, razumejo in potrdijo smiselnost našega ravnanja.
Težava pa je, da ta notranji mehanizem ne prepozna, da pred nami morda stojijo ljudje, ki nas sploh ne želijo razumeti. Če sogovornik nima interesa ali prostora za poslušanje, tega ne moremo ustvariti z dodatnimi stavki. Niti z boljšimi argumenti.
Razlaga ne spremeni človeka, ki ne posluša. Spremeni le to, koliko sebe smo pripravljeni dati, da bi bili sprejeti.
Kdaj razlaga postane opravičevanje
Potem pa je tu še opravičevanje. Ko ne gre več le za pojasnjevanje, ampak za upravičevanje.
Meja je zelo tanka. Navzven zveni, kot da samo razlagamo, v resnici pa skušamo upravičiti svojo odločitev. Opravičujemo svojo utrujenost. Branimo se, ker smo rekli ne.
Kot da sama odločitev ni dovolj. Ker ne zmoremo trdno stati za svojo izbiro, jo začnemo mehčati. Dodajamo razlage, prilagajamo besede, ton, poudarke – samo da bi bili bolj sprejemljivi.
Sčasoma pa to postane avtomatizem. Ne le v odnosih z drugimi, ampak tudi v odnosu do sebe.
Trenutek, ko lahko nehamo
Obstaja zelo konkreten trenutek, ki ga lahko prepoznamo, če začnemo biti nanj pozorni.
To je tisti trenutek sredi razlage, ko začutimo, da nas druga stran ne sliši. Da ne gre za razumevanje, ampak za presojanje. In da dodatne besede ne prinašajo več jasnosti, ampak le še več napora.
Takrat se lahko ustavimo. Ne kot reakcijo ali upor, ampak kot mirno odločitev, da ne nadaljujemo nečesa, kar ne vodi nikamor. Včasih je dovolj, da ostanemo pri prvem stavku. Pri svoji odločitvi, brez dodatnih pojasnil.
Kaj se spremeni, ko nehamo razlagati
Ko postopoma prenehamo razlagati sebe tam, kjer ni prostora za razumevanje, se najprej pojavi nelagodje. Kot da nekaj manjka. Kot da bi morali še nekaj dodati.
A če kljub temu vztrajamo, se začnejo kazati spremembe. Odločitve postanejo bolj jasne. Manj dvomimo vase. Več energije ostane za odnose, kjer nas res poslušajo.
Ne gre za to, da nikoli več ničesar ne pojasnimo. Gre za to, da začnemo razlikovati, kje razlaga gradi odnos in kje jo uporabljamo zato, da bi si ga šele izborili.
In to je velika razlika.
Ni naša naloga, da smo razumljivi vsem
Ena od pomembnih sprememb v osebni rasti je, da postopoma opustimo potrebo, da bi nas morali razumeti vsi.
Razlaga ima svoje mesto. V odnosih, kjer obstaja zanimanje, bližina in spoštovanje, je pojasnjevanje del povezovanja. Tam razlaga ni napor, ampak pogovor.
Ni pa naša naloga, da postanemo razumljivi vsem.
Včasih je dovolj, da smo jasni sami sebi. In da svojo energijo namenimo tistim, ki poslušajo z namenom razumeti, ne oceniti. Tam nas ni treba razlagati. Tam smo že slišani.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
