Zakaj smo ženske pogosto druga drugi največji kritik
Zakaj si ženske pogosto sodimo, tekmujemo in ne privoščimo uspeha? In kako lahko postopoma zgradimo bolj iskreno podporo med ženskami?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ženske danes veliko govorimo o ženski energiji, ženski moči, sestrstvu in varnih ženskih prostorih. V ženskih krogih se odpira veliko dragocenih pogovorov, v katerih lahko prvič na glas povemo stvari, ki smo jih predolgo nosile same. Mnoge ženske prav tam prvič začutijo, kako zdravilno je, ko jih druga ženska ne popravlja, ne prekinja in ne ocenjuje, ampak samo posluša.
Potem pa se življenje premakne iz kroga v vsakdan. V službo, med prijateljice, na družinska srečanja in družbena omrežja. V takem okolju pa hitro postane jasno, da ženska podpora ni vedno tako samoumevna, kot bi si želele. Za žensko, ki je uspešna znamo hitro povedati, da je »preveč ambiciozna«. Urejena ženska »gotovo išče pozornost«. Ženska, ki zna postavljati meje, je »zoprna«. Če se katera razide s svojim možem, znamo povedati, da »ni dovolj potrpela«. Ženska, ki ji gre dobro, pogosto ne dobi le čestitk, ampak tudi tiho preverjanje, ali si to srečo res zasluži.
To vsekakor ni prijetna tema, je pa pomembna, saj največkrat ne gre za to, da bi ženske druga drugo zavestno sovražile. Pogosteje tako vedenje izhaja iz nečesa iz naše podzavesti, iz pogledov, ki smo jih nekoč same prejele in ponotranjile, sedaj pa jih največkrat nevede uporabljamo naprej.
Ko ženska žensko presoja z merili, ki niso zares njena
Deklice se zelo zgodaj naučijo, da se jih ocenjuje. Kako so videti, kako sedijo, kako govorijo, kako tihe ali glasne so, ali so dovolj pridne, dovolj prijetne, dovolj skromne, dovolj lepe, a ne preveč samozavestne. Ta pravila se morda skozi leta spremenijo v bolj sodobne oblike, a njihovo jedro ostaja enako: ženske moramo biti pozorne na to, kako bomo v družbi »izpadle«, da bi bile lepo sprejete.
Ker živimo v takšnem okolju, pogosto začnemo ista merila uporabljati tudi same. Najprej nad sabo, potem nad drugimi. Opazimo, katera je shujšala, katera se je postarala, katera »pretirava«, katera je »preveč samozavestna«, katera ima »preveč sreče«. A v resnici največkrat ne komentiramo le druge ženske, pač pa tudi svoj lastni strah, da same ne ustrezamo dovolj.
Zato ženska kritika ženske ni samo hudobija, je največkrat naučen refleks ali obramba. Včasih je poskus, da bi pomanjšali nekoga, ob katerem se sami ne počutimo dovolj vredne. Seveda to ne razumevanje ne pomeni, da opravljanje odobravamo, nam pa daje možnost, da začnemo iskati vzrok tam, kjer se res začne: v občutku pomanjkanja, primerjanja in notranje negotovosti.
PREBERITE TUDI:
Uspeh druge ženske najbolj zaboli tam, kjer si same nečesa ne upamo želeti
Ko drugi ženski uspe, se lahko v nas prebudi zelo neprijeten občutek. Morda je napisala knjigo, odprla podjetje, zapustila odnos, si upala začeti na novo, se pokazala, zaslužila več, postala vidna. Na zunaj ji lahko privoščimo, a pri marsikateri se v notranjosti hkrati zbudi tudi boleče vprašanje, zakaj si tega sama še ni dovolila.
Zavist je v takih trenutkih pogosto napačno razumljena. Ne gre za to, da smo zavistne, ker bi bile slabe osebe, ampak je v resnici zavist pomemben znak oziroma signal, ki nam pokaže, kje imamo še neizživeto željo, neizrečeno potrebo ali staro prepričanje, da nekaj za nas ni mogoče. Kot taka je zavist koristna, a, če je kot take ne prepoznamo in jo spremenimo v kritiko, lahko postane tudi škodljiva. Namesto da bi si priznale, da nas je uspeh druge ženske zadel, začnemo iskati razloge, zakaj njen uspeh ni zares vreden. Hitro sklenemo, da je imela pač srečo, da ji je nekdo pomagal, da zagotovo ni tako sposobna ...
Tako se za nekaj trenutkov morda res počutimo lažje, vendar ničesar ne rešimo. Druga ženska ostane tam, kjer je, mi pa ostanemo z isto željo, le še bolj prekrito s cinizmom.
Opravljanje pogosto ustvarja lažen občutek povezanosti
Ženske imamo še eno zelo nehvaležno navado – opravljanje pogosto uporabimo kot orodje za zbliževanje. Ko se dve ženski srečata na kavi in tretje ni zraven, pogovor steče in nenadoma se zdi, da ju skupna kritika povezuje. Nekdo je postal skupna tarča, zato se za trenutek ustvari občutek zavezništva.
A takšna povezanost je krhka. Če odnos potrebuje tretjo osebo, ki jo skupaj razvrednotimo, da se lahko počutimo bližje, potem v njem ni veliko varnosti. Globoko v sebi namreč vemo, da se lahko ista ostrina nekega dne obrne tudi proti nam.
Zrelejša ženska podpora se začne tam, kjer bližine ne gradimo več na tuji šibkosti. Kjer lahko rečemo: »To me je pri njej zmotilo, ampak ne želim iz tega narediti njene osebnosti.« Ali: »Čutim, da me njen uspeh bode, ampak to je nekaj mojega.« Tak stavek zahteva več poguma kot opravljanje, ker nas za hip pusti brez običajne zaščite. A prav tam se začne bolj pošten odnos do sebe in do drugih žensk.
Telo je še vedno najlažja tarča
Ko ne vemo, kako napasti žensko, se družba pogosto usmeri k njenemu telesu. Najlažje je reči, da je prestara, premlada, preveč urejena, premalo urejena, preveč suha, premalo vitka, preveč izzivalna, premalo ženstvena … Žensko telo je še vedno prostor, kjer se najhitreje pokaže, koliko nadzora si družba jemlje nad ženskami.
Najbolj boleče pa je, da pri tem pogosto sodelujemo tudi ženske. Ne zato, ker bi bile po naravi bolj krute, ampak ker smo se tudi same naučile gledati nase od zunaj. Če smo leta poslušale, kaj je na našem telesu narobe, bomo to napako hitro prepoznale tudi pri drugi. Kritika tu postane prenos. Kar je nekoč ranilo nas, nezavedno predamo naprej.
Zato se ženska solidarnost ne začne z velikimi besedami o sestrstvu, ampak pri tem, da ne komentiramo telesa druge ženske, ko to ni potrebno. Da ne uporabimo videza kot orožje in predvsem, da se vprašamo, zakaj nas telo druge ženske sploh tako zanima. To je majhna, a zelo resna vaja iz spoštovanja.
Zakaj nas svobodna ženska včasih razjezi
Najbolj nas lahko zmoti ženska, ki si dovoli nekaj, česar si same še ne. Ženska, ki ne pojasnjuje vsake svoje odločitve, ali taka, ki ne igra vedno prijaznosti. Veliko znamo povedati tudi o ženskah, ki znajo nastopiti samozavestno in s svojo držo zavzamejo prostor. Pa seveda o ženskah, ki izberejo drugačno materinstvo, drugačno partnerstvo, drugačen videz, drugačen ritem življenja ...
Takšne ženske lahko v nas sprožijo odpor, ker pod vprašaj postavijo pravila, po katerih smo same dolgo živele. Če je njej dovoljeno, zakaj sem jaz toliko let mislila, da meni ni? Če ona lahko reče ne, zakaj sem jaz tolikokrat rekla da? Če ona lahko živi drugače, zakaj sem jaz tako dolgo čakala na dovoljenje?
Veliko kritike se rodi prav iz tega notranjega trka. Ne iz resničnega problema z drugo žensko, ampak iz bolečine ob lastni neizživeti svobodi.
Kako izstopiti iz ženskega kritiziranja in začeti graditi resnično podporo
Zavisti, tekmovalnosti ali odpora ne moremo enostavno izklopiti in tudi ne bi bilo realno, da bi si k temu prizadevale. Lahko pa okrepimo zavedanje, kdaj se to v nas zgodi, in si to priznamo, preden iz tega naredimo komentar, posmeh ali sodbo.
Ko nas uspeh druge ženske zbode, se vprašamo, kaj to zares govori o nas.
Kaj mi njen uspeh kaže o meni?
Kaj si tudi sama želim, pa si tega še ne dovolim?
Kje se počutim prikrajšano?
Tako zavist ne postane napad, ampak informacija. Ne vodi nas več v razvrednotenje druge, ampak v bolj iskren pogovor s sabo.
Zavestno ne vstopamo v opravljanje.
Odpovemo se opravljanju, a ne zaradi morale, pač pa zato, ker je to odrasla odločitev. Ali je pogovor smiselno nadaljevati preverimo z vprašanjem, če to komu pomaga? Bo rešilo kakšen problem? Ali pa tak pogovor samo ustvarja občutek moči na račun nekoga, ki ga ni zraven? Pogosto je dovolj, da ob opravljanju preprosto utihnemo, lahko pa tudi jasno povemo, da se nam ne zdi pravično, da o nekom govorimo, ko ga ni zraven. Taka opomba ni vzvišena, je le postavljanje meje.
Spremenimo pogled na uspeh.
Namesto, da se ob uspehu drugih žensk počutimo ogrožene ali da ga prepoznamo kot dokaz lastnega izostanka, naj nam njihov vzor služi za motivacijo. Če je uspelo njej, to ne pomeni, da je nam nekaj odvzeto, ampak pomeni, da je še eni ženski uspelo prestopiti mejo, ki je predolgo postavljena prenizko. Ko uspe eni ženski, to sicer ne pomeni, da rešuje tudi druge, vsekakor pa pokaže, da je nekaj mogoče in lahko razširi poglede o priložnostih tudi drugim.
Spremenimo svoj način izražanja.
Pogosto besede uporabljamo povsem brez kritičnosti, predvsem zato, ker se jih niti ne zavedamo. A jezik, ki ga uporabljamo ni nepomemben, z njim utrjujemo tudi naš pogled na svet. Prav zato je pomembno, da ga ozavestimo in skušamo izbirati čim bolj podporne označbe. Namesto »preveč je samozavestna« lahko rečemo »zna se postaviti zase«. Namesto »samo izpostavlja se« lahko rečemo »upala si je biti vidna«. Namesto »imela je srečo« lahko rečemo »verjetno je za tem tudi veliko dela«. Jezik ni malenkost.
Vadimo podporo z majhnimi dejanji.
Iskrena podpora se kaže z majhnimi dejanji, ne samo tako, da objavljamo lepe misli o ženskii moči. Pohvalimo sodelavko, pa čeprav je morda pridobila kakšno ugodnost več od nas. Privoščimo prijateljici novo ljubezen, čeprav smo same osamljene. Čeprav nam neka ženska ni simpatična, ji priznajmo določeno sposobnost. Ne sodelujemo pri posmehu. Mlajši ženski ne zamerimo poguma, ampak se ob njej spomnimo, da pogum nima starosti. Takšni trenutki se dogajajo ves čas. Razlika je samo v tem, ali jih opazimo in se v njih odločimo ravnati drugače.
Zaključno spoznanje
Ko nas pri drugi ženski nekaj posebej zbode, naj bo to ogledalo za nas. Preverimo, kaj pri njej si same potihoma želimo, pogrešamo ali še ne upamo živeti. Ko to razumemo, nam je ni treba več zmanjševati. Lahko jo vidimo bolj jasno in lahko tudi sebe vidimo z malo manj strogosti.
Ženska podpora zato ni romantična ideja, da se bomo vse vedno razumele in si bile všeč. To ne bi bilo ne resnično ne potrebno. Prava podpora pomeni, da ne sodelujemo več v pravilih, ki so nas same ranila. Da druge ženske ne kaznujemo za svobodo, ki si jo želimo tudi zase. In da tam, kjer bi nekoč avtomatično izrekle sodbo, vsaj za trenutek počakamo.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
