Andrej Križ

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nasmeh jih prav nič ne stane, pa marsikomu polepša dan, pravijo. Ampak takšne so tudi sicer, odprtega srca, vesele, nasmejane, družabne, predane ljudem. Ko smo jih obiskali, smo se prepričali, da so to res prav posebne ženske. Na žalost pa jih je vedno manj, zadnja novinka je v njihovo skuponost vstopila pred sedemnajstimi leti. Odprle so nam vrata v svoj dom, nam pokazale, kaj delajo in kako živijo, postregle z medenjaki in zaupale, kako preživljajo božične praznike.

Andrej Križ

Razširjenih rok naju je s fotografom pri vratih sprejela sestra Bernarda, odgovorna za skupnost v Mengšu. Presenetila naju je s svojo toplo dobrodošlico, in ko sva spoznala še nekaj drugih sester, naju je prevzel prijeten občutek domačnosti. Luštno je, kadar jih kdo obišče, so nama pozneje dejale. Z veseljem skuhajo kavico ali čaj, ponudijo piškote, ki jih pečejo skupaj, in poklepetajo. Med lanskimi poplavami so v svojo skupnost celo sprejele mengeško družino iz poplavljenega stanovanja. »Po čudežu so se rešili,« se spominja sestra Bernarda. »Zelo smo bile prizadete, ko smo gledale razdejanje, ki so ga za seboj pustile ponorele vode, in prizadete ljudi. Našemu domu je bilo k sreči prizaneseno, smo pa zato tej družini hvaležno ponudile začasen dom.« Odstopile so jim dve sobi in z njimi so bile v skupnem gospodinjstvu, dokler niso obnovili svojega stanovanja. Glasba, saj sta oba starša glasbenika, in otroški smeh so polnili srca ostarelih sester. »V skupnost so prinesli novo življenje,« pravijo, otroci so sestre oboževali. »Luštno leto je bilo in res smo se imeli lepo. Ob nedeljah, po sveti maši, še vedno pridejo na kavico,« je povedala sestra Bernarda, ko naju je najprej odpeljala v domski del skupnosti, kjer nekaj sester skupaj z drugimi uslužbenci skrbi za oskrbovance.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 52, 24. december 2024.

revija Jana