Vse se je začelo s precej nenavadnim klicem. Na zaslonu se je izpisala avstralska številka – klical me je prijatelj Uroš.

Modrovala sem, da bi bilo morda treba za veliko noč pomiti okna in oprati zavese, ker se še komaj vidi ven.

V ZDA odmeva obsodba Mete, lastnice Instagrama in Facebooka, ter Googla, lastnika Youtuba.

Ko sva danes spet rajžala v frnjažo, me je prešinila misel: pomlad je prišla in že tudi odšla!?

Po letih pravnega boja sem v roke dobila sodbo zoper Romana Vodeba, ki je zadnja štiri leta svojo javno podobo med drugim gradil na sistematičnem blatenju mojega imena.

Strah, negotovost, kaj nas čaka? Kot da ni dovolj pogled prek plota, se še doma zapletamo.

Ob vsaki knjigi, ki jo vzamem v roke, me preplavi strašanska radovednost: kaj se je zgodilo in kako se je končala zgodba.

Čudežni aparati, ki rešujejo svet, in prodajalci, ki rešujejo nas. Kolumna o tem, kako hitro nasedemo – ali pa pravočasno odložimo slušalko.

Svet se prehitro vrti. Masakri, klanje, Izraelci, bleferji … Sploh še vemo, kaj je resnica in kaj laž?

Tudi v Janekovem svetu so katastrofe, ki so enako psihično obremenjujoče kot svetovni in naši politični problemi ...

Sedim v avtu, cesta se vije med Beogradom in Ljubljano. Zunaj pokrajina drvi mimo mene, v meni pa se vrti čisto drugačen film.

»Če ni za v pomivalni stroj, jo vrzi proč,« je zmeraj odločen diplomirani pomivalec, gluh za vsakršen nasvet. Kdo pa bo še danes kaj pomival v koritu!

Netanjahu in Trump sta smrtonosna kombinacija. Ups, a dekliška šola je bila to?

To, da se človek uči vse življenje, vemo pač vsi, ali ne? A drugi del izreka pravi, da navkljub vseživljenjskemu učenju še vedno umremo nevedni.

Sedim ob postelji mamine prijateljice Ruže. Soba je tiha, prežeta z vonjem po zdravilih in tisto spokojnostjo, ki nastopi, ko se telo neha upirati neizogibnemu.

»Kaj pa počneš?« je vprašal cenjeni soprog. Raziskuje, se je izgovarjala babica. Kaj pa? Kraške jame? Ne, disidente, je rekla. A kakšnega poznamo? O, cel kup, je rekla.

Ker imam čas, kolumne pišem na obroke. In jih po potrebi prilagajam. Še včeraj, dobesedno, se je zdelo, da se v Sloveniji vse vrti okoli volitev, že danes ne štejejo nič.

Od prijateljice, ki ji je spomladi umrla mama zaradi metastaziranega raka, dobim polno vrečo zdravil.

Vremenarji so prejšnji večer zagotavljali, da bo naslednji dan za bolj občutljive zelo naporen. In jaz vsekakor sodim med bolj občutljive.