Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Bilo je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so v Sloveniji otroci – današnji starši in stari starši – lahko prvič zasadili žlice v čisto pravi čokoladni namaz; leta 1972 je na jugoslovansko tržišče prišel evrokrem, ki ga je po italijanski licenci začelo proizvajati srbsko podjetje Takovo. To so bili še nedolžni časi, ko so bile sladkarije redke, in namaz je seveda postal velik hit. Kar ni ušlo vodilnim v naši Kolinski; svojim tehnologom so naročili, da morajo izdelati izvirno slovensko recepturo za kremo, ki bi se spoprijela z italijansko-srbskim izdelkom.

Indijanček proti svetu

In tako je leta 1978 na južni strani Alp svoj vigvam razprl simpatični Indijanček Viki ter v naslednjih desetletjih postal eden od prepoznavnih simbolov naše živilske industrije, njegova krema pa eden od okusov otroštva za vse nadaljnje generacije slovenskih otrok.

Slovenija

Razprodaja Slovenije: bogatenje tajkunov in siromašenje skupnosti

»Vsi smo odraščali s to kremo, to je preprosto kultna zadeva, še posebej v povezavi s podobami, ki jih je narisal Miki Muster,« pravi Branko Rojs, direktor ptujskega podjetja Petlja, ki danes nadaljuje tradicijo. Med najzaslužnejšimi za Vikijev uspeh je prav legendarni stripar Muster, slovenski Walt Disney, na katerega se je obrnila Kolinska z naročilom, naj ji oblikuje maskoto, ki bo pritegnila pozornost otrok.

Viki se je nato več kot uspešno kosal s konkurenco, tudi poznejšo italijansko; njihov dragi lešnikov namaz je bilo tedaj mogoče kupiti le v brezcarinskih prodajalnah na državni meji. Z razkrojem Jugoslavije in prehodom v kapitalizem pa se je končalo tudi otroštvo Indijančka Vikija. Duty free shopi, templji zahodnega standarda, so začeli izginjati, njihova ponudba se je prelivala v bogato založene markete, ki so na veliko vznikali po Sloveniji. A Viki je preživel vse preizkušnje, le tajkunske skoraj ne bi. 

Tajkunska zgodba

Na svetu je samo še ena vrsta apetita, ki presega apetit otrok po čokoladi: pogoltnost odraslih po denarju. Kolinska, ki je obstajala vse od leta 1908, se je po izgubi jugoslovanskih trgov znašla v škripcih, to pa je izkoristil holding Istrabenz pod vodstvom Igorja Bavčarja, in jo prevzel. Leta 2005 jo je z Drogo Portorož združil v eno podjetje, v njem je bil zbran velik del slovenske živilske industrije. Ko je leta 2009 usekala globalna finančna kriza in so banke zaradi milijonskih posojil zgrabile Istrabenz za vrat, so Bavčar in druščina začeli mrzlično iskati načine, kako bi se rešili propada (in aresta). In tako je Droga Kolinska začela prodajati svoje blagovne znamke, med njimi tudi Viki kremo.

Ob tej novici je Branko Rojs zastrigel z ušesi. Direktor družinskega podjetja Petlja, specializiranega za trženje in prodajo blagovnih znamk hrane in pijače, je postal šele leto dni pred tem. Z nakupom kreme bi ji lahko okrepil prepoznavnost, po drugi stani pa bi zgrešena naložba lahko potopila firmo; v Drogi Kolinski so zanjo zahtevali dober milijon evrov. »Za nas je bil to znaten finančni zalogaj, a se nismo obotavljali,« danes zadovoljno pove direktor. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana