Osebni arhiv JANE

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vse skupaj se je začelo s kipom. V Velikem Tarnovem, nekdanji bolgarski prestolnici, so nam pokazali kip nevemkogaže. Gledala sem ga v hrbet – veliki mož se je obračal stran od ulice v starem delu mesta in zrl nekam daleč v okoliške griče – in je imel na glavi in ramenih nekaj sledi, ki jih je pustilo vreme, ampak niti enega samega ptičjega kakca. Takrat sem postala sumničava. Se začela ozirati okrog. Nikjer niti enega samega goloba! Hočem reči, kdaj ste nazadnje videli neposran kip?

Nova literarna zvrst. Potem sem na golobe malo pozabila, ker so me zamotili s trdnjavo Carevec. Vroč dan je bil in sem rekla, ne, ne grem po tem soncu plezat na grič, da bi videla kup ruševin. In sem s še nekaj drugimi pametnimi ženskami ostala v senci ob vznožju. Oni, ki so čisto prepoteni prišli nazaj, so povedali, da imajo gor nekakšne srednjeveške dneve, »nekaj podobnega kot v Celju«. Potem je pa v redu, bom šla naslednjič v Celje. Sem tiste vrste turist, ki ne misli, da mora videti prav vsak kamen. Turizem je zame to, da se lepo imaš, in če to pomeni sedeti v senci s hladno pijačo in potem raziskovati trgovinice v zares očarljivem delu mesta – tarnovska čaršija slovi kot ena najlepših v deželi – potem bom počela prav to. In tudi sem ...