Jaka Koren

Tekst: KLAVDIJA RUPAR VUGA

Gre za eno največjih dragocenosti mesta ter pomemben del slovenske in svetovne zakladnice kulture, ki je od leta 2016 vpisan v Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Rokopis Škofjeloškega pasijona, ki ga je leta 1721 zapisal kapucin pater Romuald, je še danes shranjen v kapucinski knjižnici in je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Predstavo, za katero je bilo pred premiero prodanih 21.000 vstopnic, si ogledajo obiskovalci iz vse Slovenije, približno 15 odstotkov jih je tudi iz tujine.

Datumi aprilskih predstav:

Velikonočni ponedeljek, 6. april, ob 16. uri

Sobota, 11. april, ob 20.uri

Nedelja, 12. april, ob 16.uri

Za nas Škofjeločane je to posebna izkušnja. Ob uprizoritvi leta 1999 sem bila stara pet let in igralci s konji, rekviziti, prikolicami in Jezus s križem so hodili mimo našega doma. Otroci smo posedali pred hišami, naši stari starši pa so ponujali pijačo in prigrizke. V predstavi igra skoraj tisoč prostovoljcev, ki se premikajo med štirimi prizorišči, in dogajanje je bilo za deklico nepredstavljivo zanimivo. Ko sem bila starejša, je čudenje zamenjalo rahlo negodovanje zaradi cestnih zapor, ki so posledica tako velike produkcije, a kljub temu Ločani vedno ponosno povemo, da smo del bogate kulturne dediščine. Po uprizoritvah v letih 2000, 2009 in 2015 je bil predstava 2021 zaradi pandemije odpovedana. Zato je letošnja še toliko bolj posebna – vrača se po enajstih letih in je prva po vpisu na Unescov seznam.

Jaka Koren

Sedem prizorov več

 Temelje uprizoritve pasijona v današnjem času je postavil Marjan Kokalj, njegovo delo pa pri vsaki uprizoritvi nadgrajujejo različni režiserji, letos je to Marcelo Brula. Za logistične in produkcijske zahteve skrbi Jakob Vrhovec, vodja projekta. V rokopisu je trinajst prizorov, a ob uprizoritvi 1999 so jih spremenili v dvajset in tako je še danes – vsak prizor predstavlja eno vas iz okolice Škofje Loke ter Poljanske in Selške doline.

»Celotna predstava je postavljena kot procesija – vsak prizor igralci odigrajo na štirih odrih – Mestni trg, Trg pod gradom, Spodnji trg, zaključi pa se na Trgu mesta Freising. Na prizoriščih stojijo statični odri, prizori pa imajo tudi prenosne odre, ki jih nosijo nosači ali vlečejo konji. Procesija je mešanica germanskega in romanskega gledališča, zato je zelo pomembno, da točno določimo, kdaj in kje je kdo na vrsti. Igralcev je sicer res ogromno, a pozitivna stran je, da se mora vsak naučiti zgolj tri minute teksta, ki ga štirikrat ponovi, in ne cele predstave,« pove Jakob. Ta traja dobri dve uri, in čeprav so dnevi še vedno hladni, je najimpresivnejša prav ob večernih urah, ko bakle in strašnejši liki še bolj pridejo do izraza.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 13, 31. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana 13