revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vzkipljivost, megalomanija, brezobzirnost, otročja zamerljivost, impulzivnost in nepredvidljivost so zadnje med lastnostmi, ki bi si jih želeli pri voditelju s prstom na sprožilcu največjega jedrskega arzenala na planetu.

V obdobju zatona rimskega imperija se je na prestolu zvrstila plejada cesarjev, ob omembi katerih so se ljudje še stoletja po njihovi smrti trkali po čelu in oponašali kukavico. Kaligula je spremenil cesarsko palačo v bordel, brez razloga zasedel zavezniško kraljestvo Mavretanijo in za imperialnega konzula skoraj imenoval – svojega konja. Komod si je vtepel v glavo, da je sam Herkul, in se šel v areno pretepat v (zrežiranih) bojih s pravimi gladiatorji, mimogrede pa je še bankrotiral cesarsko blagajno. Elagabal je pogazil vse verske zakone in moralne dogme, se razglasil za boga in veselo seksal z vsem, kar je imelo toplo kri, dokler mu ni življenja skrajšala zarota, ki jo je stkala njegova lastna babica.

Profimedia

Ti nesposobni, vsaj v določenih primerih pa tudi neuravnovešeni možje so s svojimi eskapadami spravili na kolena najmočnejšo državo starega veka. Zaverovani le vase, nezmožni zaobjeti kompleksno realnost hitro spreminjajočega se sveta, zapleteni v neskončne osvajalske vojne so pahnili Rim v terminalno fazo. Ko so usekale še epidemije, socialni nemiri in pomanjkanje, na mejah cesarstva pa so se pojavile trume bojaželjnih ekonomskih migrantov/barbarov, je bilo vsega konec.

In ker ima človeštvo očitno kolektivni spomin dementne muhe enodnevnice, spremljamo dobro poldrugo tisočletje pozneje agonijo nekega drugega svetovnega imperija, ki ga vodi človek, ob omembi katerega marsikdo že ne ve več, kaj naj si misli. V vsega letu dni na oblasti v Beli hiši je namreč ameriški predsednik Donald Trump storil mnogo stvari, ki se jih ne bi sramovali niti najkontroverznejši med rimskimi cesarji.

Donald Trump

Leto kaosa

Med drugim je Mehiški zaliv preimenoval v Ameriški zaliv, umaknil ZDA iz Pariškega sporazuma o varovanju okolja, konja, ki bi ga postavil na posebej viden položaj v svoji administraciji, sicer nima, je pa za direktorja posebnega vladnega urada imenoval kontroverznega milijonarja Elona Muska. Najavil je, da bo na truplih v Gazi pobitih Palestincev uredil mondeno turistično riviero, napovedal astronomske carine za ves svet, in četudi Venezuela ni neubogljiva vazalska država, je njenega predsednika Nicholasa Madura ugrabil dobesedno v spalni srajci in razglasil, da je venezuelska nafta odslej ameriška.

Politika

Ni mi vseeno: Saj ni res …Trump

Hočete še več? Ni problema, pri Trumpu ekscesov nikoli ne zmanjka! Neprepričljivo se je branil očitkov o sodelovanju v orgijah na posestvu pedofilskega milijonarja Jeffreyja Epsteina, sprl se je z vsemi svojimi zavezniki, odstopil od obrambe Ukrajine pred Rusi in začel groziti z zavzetjem Grenlandije. Na podelitvi zlatih medalj na finalu nogometne Lige prvakov je pred očmi vsega sveta vtaknil v žep eno od odličij, ker pa za takšnega kerlca priznanj ni nikoli preveč, je mimogrede še sprejel Nobelovo nagrado za mir, ki mu jo je, tako je bilo vsaj videti, odstopila venezuelska opozicijska političarka/ameriška propagandistka Marica Corina Machado.

Profimedia

»Simptomi nevarnega narcisizma.«

To je Trumpova bera v enem samem letu. In če ste se ob njej vprašali, ali ima možakar vse pospravljeno pod svojo zlato-oranžno streho, niste edini. Že leta 2017, torej na začetku prvega mandata Donalda Trumpa na položaju predsednika ZDA, je skupina 27 uglednih ameriških psihologov in psihiatrov v knjigi z naslovom Nevarni primer Donalda Trumpa dokazovala, da je na čelo najmočnejše države z najmočnejšo vojsko na zemeljski obli (in vsemi tistimi jedrskimi bombami, ki tako lepo eksplodirajo!) prišla patološka osebnost, ki utegne prej ko slej uničiti ameriško demokracijo – zraven pa še ves svet. S tem so sicer prekršili temeljno pravilo Ameriškega združenja psihiatrov, Goldwaterjevo pravilo, ki določa, da njegovi člani in članice ne smejo dajati javnih sodb o duševnem zdravju javnih osebnosti, toda Trumpove poteze so jih zaskrbele do te mere, da preprosto niso mogli molčati.

Politika

Pričevanja zdravnikov o brutalnosti vojne

Odveč je reči, da  Donald Trump v letih po izidu Nevarnega primera ni storil praktično ničesar tehtnega, s čimer bi utišal kritike na račun svoje megalomanske osebnosti. Ko se je med volitvami leta 2024 še v drugo potegoval za predsedniški položaj, se je število psihologov in psihiatrov, ki so kljub Goldwaterjevem pravilu hiteli biti plat zvona, bistveno povečalo; več kot 200 strokovnjakov za duševno zdravje je podpisalo javno izjavo, s katero so svarili, da bodoči predsednik izkazuje »simptome resne in neozdravljive osebnostne motnje – nevarnega narcisizma«, zaradi česar naj bi bil popolnoma nesposoben za opravljanje bržkone kar najodgovornejše funkcije na planetu. »Celo osebe brez klinične izobrazbe lahko prepoznajo, da Trump že vse svoje življenje izkazuje vzorec nezmožnosti podrejanja družbenim normam in predpisom, vztrajnega laganja, brezskrbnega ignoriranja varnosti drugih ljudi, razdražljivosti, impulzivnosti, neodgovornosti in pomanjkanja obžalovanja.«

Profimedia

Prehitro se je delal norca iz »starčka« Bidna

Ne pozabite, vse to je bilo pred letom 2025 – torej še pred ugrabitvijo Madura, razdrtjem zavezništva z Evropo zaradi Grenlandije, žeparjenjem na finalu Lige prvakov ter drugimi pustolovščinami, ob katerih so psihiatri in psihiatrinje verjetno morali s tal pobirati lastne čeljusti. Ameriški predsednik namreč ne le da ne ne popušča, temveč je z leti samo še bolj agresiven, otročji, megalomanski in nepredvidljiv – če se zdi, da za koga velja kleno slovensko reklo »bolj star, bolj nor«, je to zagotovo Donald Trump. S stopnjevanjem njegovih eskapad pa se stopnjujejo tudi razlage njegovega mentalnega ustroja; medtem ko so ga kritiki donedavna označevali »le« za nevarnega narcisa v maniri rimskega cesarja Kaligule oziroma zlobneža iz starih filmov o Jamesu Bondu, zdaj še sumijo, da 79-letnemu možaku počasi odpoveduje razsodnost.

Profimedia

Po dve uri trajajoči, mestoma mučni tiskovni konferenci, med katero je večkrat izgubil tok misli in med drugim brbljal, kako da je sam bog ponosen na prvo leto njegovega mandata, je Trumpov nekdanji tesni sodelavec iz prvega predsedniškega mandata Ty Cobb ocenil, da z voditeljem ameriškega imperija še zdaleč ni vse v redu: »Mislim, da so njegove umske sposobnosti bistveno upadle. Vedno je bil narcis, sedaj pa se mi zdi – in ne le meni, temveč tudi mnogim zdravnikom – da ga močno daje demenca.«

To so precej grobe, na prvi pogled tudi žaljive ocene, toda ko gre za tako izpostavljen položaj, so pač razumljive – strele treskajo v najvišje vrhove in višje od Donalda ne gre. Ne nazadnje je sam vzpostavljal takšno politično kulturo, ko se je neusmiljeno spravljal na svojega predhodnika Joeja Bidna, ko je ta začel kazati očitne znake staranja. Ki mu ne uide nihče, tudi najbolj vase zagledani brezobzirneži ne; Trumpu se tako čedalje pogosteje dogaja, da med pomembnimi sestanki kratko malo zakinka, pospešeno pozablja in zamenjuje imena držav kar sredi ključnih pogajanj (med sklepanjem mirovnega dogovora v Armeniji je slednjo gladko imenoval za Albanijo).

Profimedia

Nekaj je gnilega v Beli hiši

Je torej slovenski zet v Beli hiši prvi v vrsti poslednjih imperatorjev naše dobe, sodobni Kaligula ali Neron? »V tej norosti slutim metodo,« je v intervjuju za Jano, objavljenem v tej številki, ameriškega predsednika z znamenitim citatom iz Hamleta ocenila izjemna poznavalka zunanje politike Mojca Drčar Murko. S tem se lahko samo strinjamo, kajti večina Trumpovih potez, tudi najbolj kontroverznih in nevarnih, ima svojo logiko. Pri Venezueli je šlo za nafto, pri Grenlandiji za redke rudnine in morske koridorje, pri Gazi za pohlep, pri vsem drugem pa v glavnem za željo po vpisu v zgodovino in obstanku na oblasti.

Toda ne gre zgolj za to, KAJ Trump počne, temveč KAKO to počne. In v tem je nekaj resno motečega. Najnovejši primer je njegov nepovezani govor na Svetovnem gospodarskem forumu v švicarskem Davosu, ko mu je pred vsem svetom uspelo naenkrat užaliti vse svoje zaveznike, rohneti proti vetrnim elektrarnam, obujati spomine na volilni poraz proti Joeju Bidnu leta 2020 in ponoviti svoje grožnje z invazijo na Grenlandijo z besedami, da terja »le majhen košček ledu.« Narcisizem, demenca, primitivizem ali zgolj dobra stara hudobija – dejstvo je, da tak človek ne vzbuja kaj dosti več zaupanja kot dojenček za krmilom buldožerja.

revija Jana