Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko so na zadnji februarski dan izraelska letala s 30 bombami pobila dobršen del vodstva Irana s 86-letnim ajatolo Hamenejem na čelu, je marsikoga obšla zona: »Začelo se je!« Kajti početje prenapetežev v Jeruzalemu in predvsem Washingtonu je do te mere sprto z zdravim razumom in tudi s človečnostjo, da se zdi, kakor da je njihov edini cilj zanetiti tretjo svetovno vojno. V praksi pa je še najbolj verjetno, da bo konflikt ostal omejen, njegovi avtorji pa bodo iz njega izšli z repom med nogami.

revija Jana

Potem ko je ruski predsednik Vladimir Putin pred štirimi (!) leti napadel Ukrajino in si prislužil univerzalni prezir, se je ameriški prezident Donald Trump, sicer samozvani mirovnik in avtonominiranec za Nobelovo nagrado za mir, očitno odločil, da bo Rusa izrinil iz sedla prvega med konjiči apokaliptičnih jezdecev. V manj kot treh mesecih tekočega leta so ZDA pod njegovim vodstvom ugrabile venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in skoraj razmontirale NATO z grožnjami o zasedbi Grenlandije, z napadom na Iran pa je Trump še enkrat več pogazil mednarodno pravo in kot poslušni kužek sledil Izraelu, ki pod vlado sionističnih skrajnežev nemilosrdno žari in pali po svojem koščku sveta.

Toda Iran še zdaleč ni nebogljena Venezuela, dediči bojevitih Perzijcev pa so agresijo pričakovali že dlje. In se za razliko od Trumpa in njegove klike nanjo tudi dobro pripravili. »Priča smo veliki in nevarni improvizaciji vodstev ZDA in Izraela, ki se želi vzpostaviti kot supersila v regiji. V tej drži gre iskati vzroke za sedanjo krizo, pa tudi izhod iz nje,« ocenjuje nekdanji zunanji minister Ivo Vajgl.

Sašo Švigelj

Kot pobalini, ki se obmetavajo s kamenjem

Ni dvoma, da sta vojski ZDA in Izraela na papirju neprimerno močnejši od iranske, toda nobena od agresorskih držav nima neposrednega dostopa do iranskega ozemlja. »Kot se je pokazalo ob ameriški invaziji na Irak leta 2003, je potrebnih več mesecev za premik zadostnega števila čet preko oceana na Bližnji vzhod. Izrael pa Irana ne more napasti po kopnem, ker nima dostopa do njegovih mej, poleg tega je njegova vojska vpletena v operacije v Gazi in v Libanonu, kjer so že porazili odrede Hamasa in Hezbolaha, ki sta delovala kot podaljška Irana na terenu,« pojasnjuje obramboslovec dr. Erik Kopač.

Tako si sedaj čete ne morejo neposredno skočiti v lase, spopad se odvija predvsem v zraku, nekaj malega pa tudi po morju. V povračilo za ajatolovo mučeniško smrt in zločine, kot je bil poboj 168 deklic ob bombardiranju osnovne šole v mestu Minab, Iran besno obsipava z raketami in brezpilotniki vse baze ter tudi civilno infrastrukturo Izraelcev, Američanov in njihovih zaveznikov vse od arabskega polotoka do Cipra. Nasprotna stran se trudi prestrezati smrtonosne izstrelke – toda Iranci so v pričakovanju vojne nakopičili več tisoč balističnih raket in predvsem nepregledno množico cenenih dronov tipa šahed. »Tudi če Američani in Izraelci prestrežejo 80 odstotkov brezpilotnikov, se jih do ciljev še vedno prebije okoli petina, kar je glede na skupno število še vedno veliko – temu primerna je škoda, ki jo povzročajo,« pravi Kopač.

Bobo

Tudi Trumpu gori pod zadnjico

Vse torej kaže, da je pred nami daljši spopad, v katerem si bo odločilno prednost izborila stran, ki ji bo uspelo izčrpati nasprotnika; glede na svoje zaloge dronov lahko Iran upravičeno računa, da bo Američanom in tudi Izraelcem z njihovim opevanim raketnim ščitom »železna kupola« slej ko prej zmanjkalo raket za prestrezanje. Kopač tako pričakuje, da bo vojna trajala »nekaj tednov«, v tem času pa bo ostala omejena na Bližnji vzhod. Da bi v tem času Trumpu uspelo spraviti čez morje zadostno število čet za uspešno kopensko ofenzivo, pa se obramboslovcu ne zdi verjetno: »Iran je skoraj stomilijonska država z razgibanim terenom, ki jo s treh strani obdajajo gore, zaradi česar je svojevrstna naravna trdnjava. Za vojaško zmago, predvsem pa za trajno zasedbo bi morali Američani zbobnati skupaj pol svoje armade, za kar pa nimajo ne časa ne prave volje.«  

Trumpa in njegovega nasilništva namreč nimajo poln kufer le v tujini, temveč tudi doma, kjer vse več privržencev njegovega gibanja Maga spoznava, da so bile njegove volilne obljube o mirni izolacionistični politiki le prevara. Trumpu torej pod zadnjico gori vsaj v enaki meri kot iranskemu režimu, ki ga po Hamenejevi smrti začasno vodi predsednik Masud Pezeškian.

revija Jana, montaža

»Veliki Satan« zaman razširil roke v objem

Pri tem pa je že jasno, da so se v Jeruzalemu in Washingtonu krepko ušteli, ko so računali, da bo iransko ljudstvo po ubojih ajatole in njegovih sodelavcev preplavilo ulice ter v hrepenenju po zahodnjaški demokraciji in kolonialni nadoblasti odneslo vladajočo teokracijo – že res, da marsikateremu Irancu sedanja oblast ni pogodu, toda sovraštvo do ZDA je nad vsem, o čemer nazorno priča tudi ljudsko ime za ameriški imperij: Šeytan-e Bozorg oziroma Veliki Satan. »Bolj ali manj je že jasno, da se bo trenutni režim obdržal; to je bila ključna zmota Trumpa in njegovih jastrebov, ki nimajo nobenih izkušenj z geopolitiko, zgodovino in mednarodnim pravom,« z glavo zmajuje Ivo Vajgl.

Vse torej kaže, da so se kavboji še enkrat več ušteli, prvi med svetovnimi šerifi pa bo v Iranu najbrž dobil dolgo zasluženo lekcijo. »Igra med globalnimi jedrskimi supersilami se mora odigrati do konca,« poudarja nekdanji prvi mož slovenske diplomacije, ki ne vidi nobenega scenarija, po katerem bi napad na Iran lahko prerasel v tretjo svetovno vojno, v katero bi se zapletla vzhodni in zahodni blok. »Če ne drugega, so ZDA v Iranu vnovič uspešno preizkusile meje ruske in kitajske potrpežljivosti in pripravljenost svojih resničnih nasprotnikov na odziv. Rusi so vsekakor preveč zaposleni z lastno vojno v Ukrajini, da bi priskočili na pomoč Iranu, Kitajska pa deluje na dolgi rok in raje kot z vojsko z ekonomsko močjo spodkopava vodilni položaj ZDA.«

Oba sogovornika tako pričakujeta, da bodo Američani in Izraelci slej ko prej prisiljeni odnehati, agresija na Iran pa utegne Donalda Trumpa dokončno odtujiti od njegovih vernikov – in nemara pripeljati tudi do njegovega odpoklica s položaja voditelja najmočnejše države na svetu. Mirno lahko domnevamo, da v tem primeru ne bi vriskali le v Teheranu.

revija Jana