Alenka Rebula: Ali gradiš ali pa rušiš – sredine ni
V zmešnjavi glasov, ki jih je mogoče slišati v slovenskem javnem prostoru, je njen glas med najtišjimi.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Nežen, a odločen glas ženske, ki se je bila pripravljena učiti živeti, nas spet vodi k izvoru svoje moči, navznoter v globino in navzven k sočloveku. V skupnem plesu od zibeli do groba, na čelo katerega se rinejo samooklicani voditelji, je njen korak med najbolj umirjenimi. Njen je topel dotik prijateljske dlani na naši dlani, roka v roki, ki gradi verigo, po kateri teče življenjska sila v neskončnost. Pesnica, pisateljica in učiteljica človečnosti Alenka Rebula s svojim življenjem udejanja delo za mir, o katerem z učiteljico Josipo Prebeg pišeta tudi v knjigi Obljubljena dežela. In v nasprotju z dežurnimi demagogi vidi obilo dokazov, da to delo v Sloveniji poraja spremembe, ki jih ni mogoče zanikati.
Kateri občutek po vašem mnenju v tem trenutku najbolj prevladuje v slovenski družbi?
Rekla bi, da predvsem strah in občutek nemoči. Ljudje so prestrašeni, ker nimajo orodij za obvladovanje tega, o čemer berejo, poslušajo in kar se jim dogaja. Humanost na videz izginja, zato je občutek ogroženosti utemeljen, če je človek človeku volk. Zato se ne znamo povezovati, niti z domačimi pogosto ne, kaj šele z zelo drugačnimi ljudmi, ki nastopajo kot nasprotniki. Ego išče krivca in se noče povezati z občutki, ki govorijo resnico o našem delovanju; ego ne zna prisluhniti, temveč se samo brani in išče svoj prav. Obenem pa je vsepovsod polno ponudbe takšnih in drugačnih metod, o katerih nas prepričujejo, da lahko z njimi dosežemo, karkoli si želimo. To je zelo veliko nasprotje – po eni strani obet, da ti je vse na razpolago, na drugi pa temeljni občutek nemoči.
Prepričevanje, da lahko sami dosežemo vse, po čemer hrepenimo, je seveda nevarna utvara.
Naš narod namesto kulture sodelovanja neguje kulturo junaštva, v kateri trpeči junak oziroma junakinja izgori za svoje ideale, za svoj narod. Nimamo pa modelov sodelovanja, v katerem nihče ne trpi po nepotrebnem in nihče ne propade, pač pa so vsi na boljšem; takšnih zgodb slovenski narod preprosto ne premore. Mnogi plemeniti ljudje so imeli velike ideale in so se trgali na pol, da bi izboljšali svet – pa so zgolj izgubili sami sebe in svoje temeljne odnose. Njihovi načrti so propadli, ker jim ni uspelo povezati osebnega ravnovesja in vključenosti v skupnost, ker so govorili in počeli drugačne reči kot drugi.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
