Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Predstavljamo kandidatke za Slovenko leta 2025

Napovedana likvidacija škofjeloškega invalidskega podjetja CSS je ena od tistih zgodb minulega leta, ki bi se kot večina v zgodovini njej podobnih morala končati tragično. Pa so jo v popoln obrat potegnili zaposleni, ki so se odločno uprli: hočemo delati. Med njimi se je v ospredje postavila predsednica sindikata Brigita Rutar, ki bi se za dobro leto lahko mirno usedla v kot in počakala na upokojitev. A pri njej ne gre tako: za sodelavce, njihovo preživetje in dostojanstvo se je vredno boriti. S še eno sindikalistko, vztrajno in odločno Ano Čermelj, sta izborili zmago in si prislužili vseživljenjsko medaljo za pogum in srčnost.

Glasovanje za SLOVENKO LETA 2025 poteka TUKAJ.

V podjetju CSS je zaposlena skoraj 20 let, predsednica sindikata je devet let, položaj pa je sprejela bolj ali manj zato, ker se ga večina otepa. Ko pride do zapletov, ti so na srečo redki, moraš svoj obraz pokazati v ospredju, to pa ni lahka naloga, pravi. A ob napovedih izgube delovnih mest njenih sodelavcev, katerih osebne zgodbe in stiske pozna do potankosti, ni sprejela logike, da so ljudje lahko odpisani. Ko se je postavila za sodelavce invalide, je dodatno povezala ne samo kolektiv, temveč celotno državo. »Ljudje so vredni največ. Zanje se je vredno boriti.« Po teh preizkušnjah je spoznala, da je močnejša, kot je mislila. »Ko narediš tisto, kar je prav, se veliko lažje spi in nagrajen si z občutkom, ki ga niti ne znam opisati, vendar je dober.«

Občutljiva za krivice

Že kot otrok pri zagovarjanju pravice zlepa ni popustila, čeprav je bila lahko zaradi svoje vztrajnosti kdaj doma tudi kaznovana. »Za krivico sem od nekdaj zelo občutljiva.« Tako je kot deklica v osnovni šoli velikokrat branila dekleta pred fanti; posebej se spomni, da se je srborito zavzela za sošolko iz hribovske vasi. »Bila je plaho dekle in nanjo se je pogosto spravljal nekdo, ki je o sebi menil, da je nekaj več. Strašno mi je šlo na živce njegovo zaničevanje, češ, hribovka, kmetica ... Pokazala sem tudi pesti, stepla bi se, če bi bilo treba, njej v bran – ker si tega ni zaslužila. Nihče si ne.«

Slovenija

Predstavljamo kandidatke za Slovenko leta 2025

Nikoli obup, vedno vztrajnost

Negotovost pri reševanju podjetja je bila zanjo izjemno izčrpavajoča, a se nikoli ni predajala obupu. Prav nasprotno, vse skupaj jo je še podžgalo. Življenje jo je skalilo, da ne obupa zlahka. »Nisem imela prav lahkega življenja. Pri šestnajstih, v tistih najobčutljivejših letih, sem si na praksi v šoli odrezala prst. Poročila sem se mlada, ampak to se je dobro izšlo. Toda pri 32 letih sem zbolela za rakom, po porodu so mi sina dvakrat oživljali; po desetih letih, potem ko smo se nekako umirili po moji operaciji, je mož pri prekrivanju padel s strehe in si zlomil hrbtenico. Še danes sem hvaležna, da lahko hodi, da ni pristal na vozičku. Že vse življenje imava boje in vem, da ne gre obupati, ker če bi, bi me več ne bilo. Ampak kljub vsemu se zavedam, da imajo drugi ljudje še veliko hujše življenjske zgodbe,« pripoveduje mati hčerke in sina, ki si je zelo želela postati vzgojiteljica, a jo je razredničarka pregovorila, naj se vpiše v bližnjo lesarsko šolo.

Ko je po nesrečnem dogodku ostala brez palca na desni roki, je šla naprej – brez filozofiranja, ujčkanja, pomilovanja in brez psihološke podpore. »Greš, delaš, vztrajaš.« Živiš.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 8, 24. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana