Urška Krišelj Grubar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Težko pričakovano februarsko sonce nas je pospremilo na pot proti Mirenskemu Gradu nad Mirnom. Slišali smo, da tam delajo prostovoljci s srcem. Pred vhodom v odprto cerkev nas pričaka Maja Prinčič, socialna pedagoginja in strokovna vodja programov Centra za družine Mirenski Grad. Za njo sonce obsije cerkev – odprto. Kar pri nas ni več samoumevno. V notranjosti diši po barvah. Obnavljajo orgle, pove. Pogled zdrsne po črno-belih freskah, ki jih sonce obarva z medeno svetlobo, potem obstane na podobi Žalostne Marije. Stoji žalostna, tiha, a močna. Pripravljena na pomoč.

Urška Krišelj Grubar

Slovenija

Superjunaka sodobnega časa: prostovoljca rojena za pomoč v stiski

Vrt, ki ga je veter obšel

Z Majo se sprehodiva po posestvu. Krškopoljski prašiči, plemenski zajci, njive solate v vseh fazah rasti. Ravno so imeli kosilo – koline in repo, skoraj vse domače. Maja ponosno pove, da so skoraj samooskrbni. Sedeva pod brajde, ki še niso zelene, a na naju sveti toplo pomladansko sonce. Oziram se naokoli, zdi se mi res lepo in mirno. Mirno nad Mirnom. Z vrha se vidita Cerje in Pomnik miru. Opazim gole vrhove, ki jih je pred leti oplazil ogenj, ki se ga na Krasu vsi tako bojimo. Maja pove, da je Grad v zgodovini že večkrat pogorel. Krivi so bili vojne in ljudje, ne veter.

Slovenija

Iskrene izpovedi svetovalcev TOM telefona

Ko je nazadnje gorelo, pa se je veter, tik preden bi zajel posestvo Mirenskega Gradu, začel obračati in ogenj se je preusmeril. Posestvo je ostalo neokrnjeno. Čudeži se dogajajo. Veliki in majhni. In kljub Žalostni Mariji na tem koščku zemlje ne srečam žalostnih ljudi. Če pa pridejo žalostni, ponižani, nesprejeti, osamljeni, jim prebivalci, prostovoljci in zaposleni na Gradu, skušajo vrniti vero v radost življenja.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 10. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana