revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko se zgodi nekaj, kar tvojo orbito premakne svetlobna leta stran od znanega življenja, kot pravi Nina Wabra, vse nepomembno odpade, ostane pa bistveno: resnica, ljubezen in hvaležnost za novo priložnost.

Nina Wabra: Življenje mi je dalo čas, da se postaram

»V vsakem obdobju življenja sem mislila, da vem, kaj je pomembno. In v vsakem obdobju sem, ko sem se ozirala v preteklost, bila prepričana, kako o tem nisem imela pojma. Potem pa se zgodi nekaj velikega, kar tvojo orbito premakne svetlobna leta stran od znanega življenja, in ti postane kristalno jasno, kaj je v resnici pomembno in kaj je samo hrup, ki ti je preprečeval to videti,« pravi Nina, svetovalka za odnose z javnostmi in nekdanja novinarka, ki je preživela težko prometno nesrečo in dve diagnozi raka.

Slovenija

Od glasbenih odrov do sušija: Če nama to uspe, sva zmagala!

»Včasih sem mislila, da so pomembni dosežki in projekti, pa občinstvo, ki ti lahko da potrditev, da si dober. Hrepenela sem po zunanji potrditvi. Danes so zame pomembne druge reči: iskrenost do sebe in drugih, zdrave meje, prizanesljivost do sebe in drugih, ljudje, ob katerih se dobro počutim, spoštljivi odnosi, zdravje, notranji mir, občutek, da je vse v življenju točno tam in tako, kot mora biti. To je bilo tu ves čas, a se je skrilo pod gomilo navlake. Še dobro, da je življenje tako učinkovit filter,« pove Nina in doda, da so nesreča in zdravstvene diagnoze pretresle njene temelje.

Nisem neskončna

 Z minljivostjo se je zares in brez pretvarjanja srečala ob drugi diagnozi raka dojk, ko ji je kemoterapija poškodovala srce. »Takrat sem se prvič v jedro zavedela, da nisem neskončna. Po eni strani je bilo to eno bolj groznih spoznanj, sploh ker sem imela takrat že sina. Po drugi strani pa je bil to najdragocenejši 'aha trenutek' mojega življenja. Življenje nima nikakršne vrednosti, dokler se ne zaveš, da ga nimaš v neomejenih količinah. Ko se zaletiš v lastno minljivost, se ti zelo spremeni perspektiva. Drugače začneš razporejati energijo in življenje kar naenkrat dobi nove barve. Začneš ceniti nešteto prej neopaženih razlogov za hvaležnost in radost. Zdaj sva s končnostjo življenja na ti,« pove Nina, ki ni prepričana, da nam je življenje dano iz kakega višjega razloga.

Tako je že davno zaključila z iskanjem smisla. Dojema ga kot potrato energije in časa, ki ju lahko usmeri v čim bolj polno okušanje življenja. »Vsi imamo možnost, da zapustimo svet malo boljši, kot smo ga dobili. Okušati življenje v polnosti in v njem najti svojo srečo je največ, kar si lahko želim. Če pa s tem še komu drugemu obarvamo in olajšamo njegovo pot, je to samo čudovit bonus,« pravi ta izjemna ženska, ki so ji velike preizkušnje spremenile tudi odnos do strahu.

Miran Juršič MPA

S strahom izgubljamo energijo

»Že vse življenje sem precej nagnjena k skrbem in strahu, le da so me prej skrbele stvari, ki se mi zdaj zdijo bizarne. Veliko strahov je izgubilo težo. Danes me je strah predvsem za ljudi, ki jih imam rada, in za stvari, na katere nimam vpliva. Zdaj delam še na tem, da me sploh ne bo več strah, ker s tem samo izgubljam dragoceno energijo in čas, ko bi lahko uživala življenje. Strah še nikoli ni pri ničemer pomagal. Ko sem se naučila pogledati na svoje težave od daleč, sem ugotovila, da so noro majhne in nepomembne. Zato živim počasneje in bolj zavestno. Zadnja leta pa se učim tudi opuščati pretirano premišljeno, skrbno in v daljno prihodnost osredotočeno življenje ter se navajam na drznost.

V končni fazi je pomembna kakovost, saj ne vem, kako dolga je moja časovnica. Učim se ne odlagati vsega na nedoločeno prihodnost in si privoščiti že danes. Mnogo stvari je treba narediti zdaj – povedati ljudem, da jih imaš rad, iti kam, ustvariti nekaj, poskusiti kaj novega,« pove Nina, ki je hvaležna za običajne stvari: da je zdrava, da lahko zjutraj vstane iz postelje, da jo lahko namoči nevihta, da lahko dela, da se ima na koga jeziti in koga ljubiti, da lahko potuje, sedi z ljudmi, ki jih ima rada, in pije kavo, da lahko sama švigne s kolesom po opravkih ali čez Golovec ... To so stvari, ki jih je prej jemala za samoumevne. Dokler niso bile več take. Nič ni samoumevno: ne zdravje, ne čas, ne ljudje, ne priložnosti, ne novo jutro.

Slovenija

Od tradicije do trenda: vse več Slovencev z lastnimi kokošmi

Močnejši smo, kot mislimo

»Ugotovila sem, kako popolno in močno je moje telo. Sploh ni krhko. Ko prestane toliko težkih bitk in še kar naprej odlično opravlja svojo vlogo – veliko bolj spoštljiva sem do njega. Tudi telo ni samoumevno, je partner v zemeljskosti,« podari Nina, ki s svojo izkušnjo ljudem kaže, da smo veliko močnejši in vzdržljivejši, kot mislimo. »Včasih potrebujemo takšne zgodbe, da vidimo, da nismo sami. Premalo izražamo, kar nam leži na duši. Mislimo, da je še čas. Pa ga včasih ni. Zato se mi zdi pomembno ljudem, ki jih imam rada, to tudi povedati vsakič, ko se razidemo.

Pomembni občutki ne bi smeli ostati neizrečeni. Preizkušnje so mi dale 'dovoljenje', da si vzamem dovolj časa zase, pa za ljudi, ki jih imam rada, za družbo ljudi, ki imajo radi mene in me sprejemajo takšno, kakršna sem. Ostalo mi je dovolj zdravja in drugih možnosti, da lahko počnem stvari, ki me polnijo, mi dajejo notranji mir, občutek varnosti ... Človek ugotovi, da je življenje prekratko, da bi ga živel po pričakovanjih drugih. Spremenila pa sem tudi odnos do staranja. Zdaj sem zanj hvaležna. Ni več nekaj, česar bi se bala. Staranje pomeni, da sem še tukaj. Da mi je življenje dalo čas, da se postaram. In to je v resnici privilegij.« 

Šimen Zupančič

Tadej Golob: Občutek imam, da sem porabil vse jokerje 

Nesreča v gorah se je pisatelju in zaljubljencu v alpinizem zgodila v obdobju, ko je že razmišljal o umirjanju. Dolga leta je plezal intenzivno, drzno, ni imel občutka, da ga leta dohitevajo. »Mislil sem, da lahko naredim vse, kar sem pri dvajsetih.« A ko se je prebudil iz kome in začel delati bilanco svojega življenja, je počasi dojel, da se ni spremenil le svet okoli njega, temveč tudi njegov notranji svet. Prijateljev iz mladosti ni bilo več, ali so umrli ali pa nehali plezati. »To spoznanje me je po nesreči doletelo najbolj kruto od vseh!«  

»Sam padec ni bil nekaj prelomnega. V športu so poškodbe pogoste. Vedno me je kaj bolelo, na neki način si ves čas na rehabilitaciji,« se smeji. Le da je bila ta zadnja daljša, zahtevnejša, predvsem pa ga je prisilila k razmisleku. »Vse, kar se ti je prej zdelo samoumevno, zdaj ni več.« Ne to, da hodiš, ne to, da te nič ne boli. In ne to, da se zjutraj zbudiš. »Veš, da si minljiv, potem pa to dojameš in zjutraj vstaneš z veseljem, da še vedno si.«

Čudež je biti brez bolečin

Iz ponižnosti do minljivosti je postal previdnejši, modrejši v nekaterih odločitvah in dejanjih. Spremenil se je njegov odnos do alpinizma. »Ni me strah padca, temveč vseh nepredvidljivosti, ki alpinizem spremljajo – sestopi, dostopi … Nisem se prvič poškodoval pri plezanju in občutek imam, da sem v karieri porabil vse jokerje.« Danes se raje obrne, ustavi, bivakira na skalni polici, kot da bi rinil z glavo skozi zid kot nekoč. Sploh pa v hribih praktično ne pleza več, le na plezališčih.

Slovenija

Film o zadnji odločitvi Alenke Čurin Janžekovič

»A nesreča se lahko zgodi, ko najmanj pričakuješ. Lani sem zaradi okvare kolesa padel in se uspešno polomil. Vse bolj se zavedam, da se nekaj lahko zgodi, tudi ko narediš vse prav. Ni vse odvisno od tebe. Vsega se lotevam s to mislijo v ozadju in sem zaradi tega verjetno previdnejši.« Po vsem, kar je preživel, še bolj spoštuje svoje telo, zaveda se, da je močno in vzdržljivo. Če ne bi bil v tako dobri kondiciji, ob padcu ne bi preživel. Tarnanje nad leti mu gre na živce. »Treniram več kot kadarkoli: vsaj trikrat na teden plezam v plezalnih centrih, sicer kolesarim. Ko si star toliko kot jaz, šport ni več izbira, ampak nekaj, kar preprosto moraš početi.« Poleg športa so zanj pomembni ustvarjanje, pogum, ki ga moraš imeti, če želiš ustvarjati, in odsotnost bolečine. »Čudno je, kadar se zjutraj zbudim brez bolečin. In ta čudež zdaj že kar nekaj časa traja.« 

Andrej Križ

Renesansa v ljubezni

Spremenili in poglobili so se njegovi odnosi z najbližjimi. Brez pomoči in ljubeče podpore žene Mojce okrevanje niti slučajno ne bi bilo tako uspešno. Ne da bi okleval, zaupa, da v ljubezni doživljata renesanso. Rehabilitacijo na sobnem kolesu je zamenjal za cestno kolo in iz tega se je rodila ideja o ustvarjanju kolesarskih vodnikov. Zaradi poškodbe vratnih vretenc na začetku ni mogel premikati glave, zato je bilo varneje, če ga je pri prvih podvigih spremljala Mojca. Spoznala sta, da ju skupno ustvarjanje izpolnjuje in še bolj povezuje. Imata se preprosto lepo. Z otrokoma, ki sta v tem času prerasla zahtevna najstniška leta, pa so vzpostavili prijateljski odnos. Tudi stiki z drugimi ljudmi so doživeli evolucijo, se smeji. »S tistimi, s katerimi smo se že prej razumeli, smo še večji prijatelji, z onimi, s katerimi si nismo bili simpatični, pa sem prerezal stike.« Ob sebi ima manj ljudi, a so odnosi pristnejši.

V nadnaravne razlage svoje nesreče ne verjame

Svoje preživetje pripisuje spletu okoliščin, dobri telesni kondiciji, odlični medicinski oskrbi in izjemni sreči. Že zaradi milimetra razlike v poškodbi hrbtenjače bi bil lahko tetraplegik. »Poznam ljudi, ki so v življenju preživeli hujše stvari kot jaz. Nikoli se nisem smilil sam sebi, in to mi je pri okrevanju pomagalo.« Ko je spoznal, da lahko premika noge in roke, ga je prešinilo, da bo še vse v redu. »Že to, da si živ, pomeni, da si imel več sreče kot tisoči drugih!«  

Tomaž Čufer: Odkar sem smrti zrl v oči, se je ne bojim

Sedeminpetdesetletni podjetnik Tomaž Čufer iz blejskega Humka je bil od nekdaj deloholik. Štirideset let je delal tudi po osemnajst ur, vsak dan, brez izjeme. Ne toliko za denar kot za napredek, privlačili so ga vedno novi zaključeni projekti. Dokler se ni v delavnici njegove tovarne na predlanski božični večer zgodila grozljivka, zaradi katere bi se skoraj znašel na drugem svetu. Dolga rehabilitacija, pozneje pa tudi zavedanje skorajšnjega slovesa sta njegovo življenje upočasnila in postavila v ospredje tisto, kar je zares pomembno. Drugače dela in živi, pravi.

Tistega nesrečnega večera ga je v trenutku nepazljivosti v jeklen prijem stisnil nož freze za rezanje lubja, ki se je zaril v njegovo nogo. »Čutil sem nože, kako me vlečejo noter, takrat sem se sprijaznil, da je to to …« Nešteto misli mu je šinilo skozi možgane v tistih nekaj sekundah, ki so se zdele kot večnost. »Kaj bodo rekli ljudje? Kako bo sinu uspelo voditi podjetje? Kaj sem slabega naredil, da bom tako grdo umrl?« Šele na koncu se mu je utrnila zamisel, kako bi se lahko rešil. Ker je sam sprojektiral stroj, mu je z zadnjimi močmi nazadnje uspelo. Če bi bil na njegovem mestu kateri od sodelavcev, bi bil gotovo izgubljen.

Mateja J. Potočnik

Bolje nebesa kot pekel

V rešilcu se je pod vplivom pomirjeval in adrenalina v njegovi glavi odigrala še večja drama kot v delavnici. »V deliriju sem se kotalil po valovih lave, nad mano pa pošasti, desetkrat grozovitejše kot v najhujših grozljivkah. Ko se je končno umirilo, sem lebdel na lavi, odpisan in rešen vsega, vseeno mi je bilo za vse in občutek je bil prekrasen. Nato se je prikazal bel tunel, pomislil sem, da grem v večnost, ko me je prešinilo, da so me pripeljali na travmatološki oddelek UKC. Boljše nebesa kot pekel!« je danes duhovit.

Nočne more so ga tlačile še ves mesec po nesreči, takoj, ko je zvečer zaprl oči. »S sodelavcem in sinom sem bil v vedno večjem mlinu. Dve psihologinji sta mi pomagali iz oklepa posttravmatskega sindroma. Jaz pa sem bil najsrečnejši, da sem preživel, ker sem se dejansko videl zmletega. Veselje ne bi bilo nič manjše, četudi bi mi ostala samo ena noga.« A ko je odkril odejo in na mestu, kjer je pričakoval le štrcelj, na koncu vseh povojev zagledal tri prstke, mu je srce zaigralo. »Bolj srečen sem bil le še ob rojstvu svojih dveh sinov. Tudi če bi ostal brez vsega, je najpomembnejše, da sem živ!«  

Ko pride čas, greš

 Rehabilitacija je bila zahtevna in dolga, dovolj časa je imel za premislek, kaj je v življenju pomembno. »Na prvem mestu so ljudje, nič ne bom odnesel s seboj. Bolj cenim druženja s prijatelji, znanci, večkrat grem na večerjo ali obisk, za kar si prej nisem nikoli vzel časa.« Odkar je zrl smrti v oči, se je nič več ne boji. »Slej ko prej se bo zgodilo: ko pride tvoj čas, greš, nič ne moreš storiti.« Smrt očeta v gozdarski nesreči pred leti ga je zaznamovala s previdnostjo.

Delavce je nenehno opozarjal, nato se je zgodilo njemu. Zato danes še bolj spoštljivo ravna s stroji in je previden na cesti. Dan začne počasi, z obvezno telovadbo in zajtrkom, šele nato gre v službo, kjer ostane manj časa kot prej, saj ga sicer bolečine v nogi opozorijo, da je dovolj. Tudi ob praznikih ostanejo vrata podjetja zaklenjena. Hvala bogu, da je že pri petdesetih opustil ideje po dokazovanju. »Pomembnejše je uspešno delo, ne pa stalna rast, to je izum kapitalizma.« Še večjo svobodo je začutil, ko je vodenje podjetja delno prepustil sinu. 

Hvala tistemu, ki me je rešil!

Pa ne angelom, se smeji, čeprav mu vsi govorijo, da so ga rešili angeli, bog ali višja sila. Sam je prepričan, da če se ne bi poklopilo vsaj pet naključij, ne bi preživel. »Kdorkoli me je že rešil, hvala! Vsekakor so pa to moj sodelavec Tadej, gasilci iz Podnarta, radovljiška reševalna služba in oba kirurga z ekipo, ki sta me ponoči več ur operirala.« Hvaležnost ga spremlja na vsakem koraku, ni mu težko pomagati drugim. Veliko dobrih besed nameni slovenskemu zdravstvu. »V Ameriki bi bil za takšne operacije, kot sem jih dal skozi, ob hišo.« Svoje življenje meri po tem, koliko je zdrav in gibljiv. »Bolje sem, kot sem mislil, da bom.« Sreča in zadovoljstvo nista samoumevna, zanju je treba nekaj narediti, prizadevati si moraš tudi za srečo in zadovoljstvo drugih, v odnosih, družini, podjetju. »Nihče ne pomisli, da te lahko jutri ni več. Bodimo dobrodelni in ne delno dobri!« nam polaga na srce.

Miran Juršič

Matjaž Javšnik: Družina je moje sidro

Pred tremi leti je igralec Matjaž Javšnik doživel srčni infarkt. Zvečer, po predstavi, ga je začelo v prsih boleti, na poti v kopalnico pa se mu je začelo še grozno vrteti. Spoznal je, da potrebuje nujno zdravniško pomoč, v bolnišnici pa je prišlo še do dodatnih zapletov. Med dolgim okrevanjem je spoznal, da bo moral bolj paziti na svoje telo.

»Že od otroštva vem, kaj me zanima, kaj mi največ pomeni in kaj je moj osnovni steber. Na prvem mestu je bila in bo družina, na drugem so prijatelji, na tretjem pa kreativnost,« pravi Matjaž. »Zavedam se, da je družina prostor, kamor se lahko zatečeš, kadar je dobro, pa tudi kadar ni najbolj luštno. To je sidro, brez tega te nosi, premetava in nimaš varnega zavetja.« Precejšnja je razlika med družino, v katero se je rodil, in to, ki si jo je ustvaril s partnerko. »Prva je bila samoumevna, ker mi ni bilo treba preveč skrbeti, niti ne prav dosti vlagati: kar so mi dajali, sem po svojih močeh vračal. Zdaj, ko imam svojo družino, pa sem odgovoren za druge. Imam tako moralno kot tudi finančno odgovornost, saj moram svoje najbližje preskrbeti in jih usmeriti v prave stvari.«

Treba je bilo zategniti ročno

 O tem, kaj bi v času pred infarktom lahko naredil drugače, ne razmišlja. »V življenju ne gledam nazaj. Držim se načela, da ne razmišljam za naprej, za nazaj se pa nimaš več kaj sekirati! Živim življenje, uživam v njem in tem, kar mi vsak dan prinese. Vsak dan je nov izziv in zaradi tega ni nikoli dolgčas. Kar se infarkta tiče, ne verjamem, da je bila usoda, ampak nujno sporočilo telesa, ki sem ga preobremenil, in je bilo  treba zategniti ročno.«

Prav zaradi tega se zdaj trudi bolj paziti nase, čeprav je to v njegovem primeru, ker je igralec na svobodi, težko. »Za dolgoročno preživetje moraš imeti razpršenih več poslov. Če se osredotočiš samo na eno stvar, pa ta potem zaradi nepredvidenih okoliščin pade v vodo, je to katastrofa. Sploh ko imaš družino …

Življenje je ciklično – včasih gre gor, včasih dol. Trenutno sem v nekem vmesnem obdobju, ker pripravljam nove stvari, stare pa zapiram, in še ni kristalno jasno, kam me bodo peljale,« pravi Matjaž, ki ima rad obdobja, ko stvari pospravi, saj pravi: »Če hočeš naprej, ne moreš s coklo iz preteklosti. Občasno je dobro narediti reset. Treba se je tudi prilagoditi. Zdaj prihaja nova kriza, zato je treba razmisliti, kaj ponuditi trgu, kaj bo ta sploh potreboval, saj v krizi ljudje najprej pozabijo na luksuz. V to pa žal sodijo tudi kulturni dogodki.«

revija Jana 13