Bi pomagali osamljenemu sosedu?
Osamljenost dobiva razsežnost epidemije po vsem svetu, kažejo raziskave in praksa. Tudi v Sloveniji jo izkuša čedalje več ljudi.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Tako starejših, zlasti tistih brez socialne mreže, kot tistih, ki jih pestijo zdravstvene težave, pa mladi in vse generacije vmes. Nepravično bi bilo reči, da podpore in pomoči ni. A kaj ko do nje pogosto najtežje pridejo prav tisti, ki jo najbolj potrebujejo.
Problem je tako velik, da imajo, denimo, v Veliki Britaniji že od 2018 ministra za osamljenost, ki skrbi za razvoj nacionalne strategije, merjenje osamljenosti, vključevanje lokalnih skupnosti, zdravstva, kulture in celo prometa. Preprečevanje osamljenosti je vgrajeno v politike staranja, duševnega zdravja in skupnosti. Raziskava je namreč pokazala, da se vsak deseti Britanec počuti osamljenega ter da večina starejših od 75 let živi sama, približno 200.000 oseb tako zelo izolirano, da tudi po več kot mesec dni ne spregovorijo z nikomer. 2021., po valu samomorov med pandemijo, so ministra za osamljenost uvedli tudi na Japonskem.
Poleg staranja prebivalstva in osamljenosti med starejšimi se namreč v deželi vzhajajočega sonca srečujejo tudi s pojavom ekstremne izoliranosti med mladimi. Imenujejo jih hikikomori. Ti se iz družbe praktično popolnoma umaknejo in se za več mesecev ali celo let zaprejo v svoj dom oziroma sobo, ne obiskujejo šole, ne hodijo v službo in imajo zelo omejene ali nikakršne socialne stike. Ne gre nujno za duševno bolezen, temveč za kompleksen socialni in psihološki pojav, povezan z občutki pritiska, neuspeha, sramu, anksioznosti in preobremenjenosti z družbenimi pričakovanji. Pojav so sicer prvi prepoznali na Japonskem, a se v različnih oblikah pojavlja tudi drugod po svetu.
V Sloveniji ministrstva nimamo, a nepravično bi bilo reči, da nimamo široke mreže psihosocialne pomoči, namenjene krepitvi stikov med ljudmi in vključevanju v družbo. Torej podpore, namenjene tudi ali predvsem osamljenosti in izolaciji. Na voljo so programi in dejavnosti v domovih za ostarele, v mladinskih centrih, v medgeneracijskih društvih, društvih upokojencev, društvih v podporo duševnemu zdravju ter mnogih drugih. Nimamo pa sistemskega pristopa, ki bi vse skupaj povezal v rdečo nit in poskrbel, da bi se osamljenosti lotili celostno in s tem najučinkoviteje kot lahko.
Sočutni Frome – model, ki bi ga morali posnemati
Kako veliko lahko naredi že relativno majhen projekt, kaže zgodba zdravnice Helen Kingston iz angleškega mesteca Frome. Že kot mlada zdravnica je izkusila občutek osamljenosti in spoznala, kako pomembna so majhna dejanja prijaznosti, ki človeka povežejo s skupnostjo. Leta 1995 se je preselila v Frome, se postopoma vpletla v lokalno okolje in svoje bolnike začela dojemati kot prijatelje. Po finančni krizi leta 2008 je opazila porast osamljenosti. Varčevalni ukrepi so najbolj prizadeli že tako ranljive ljudi. Mnogi so izgubljali upanje, ker je bilo življenje pretežko. Ker je Frome majhna, povezana skupnost, so jo osebne zgodbe bolnikov, ki jih je poznala po imenih, še posebej prizadele. Odločila se je ukrepati. Leta 2013 je s sredstvi sponzorjev in mestne oblasti zagnala inovativen projekt. Ustvarila je spletno stran in na njej združila vse skupnostne dejavnosti v mestu – od praktične pomoči (nakupi, skrb za hišne ljubljenčke, kuhanje, čiščenje) do družabnih aktivnosti (pevski zbori, sprehajalne skupine, ustvarjalni klubi in pogovorne skupine).
Kolege zdravnike in medicinske sestre je spodbudila, da bolnike obveščajo o vseh virih podpore in jim priporočijo, da jih uporabijo. Zaposlili so tudi nekaj »zdravstvenih povezovalcev« ter usposobili 700 prostovoljcev iz lokalnega okolja, da so znali svetovati, kako dostopati do pomoči in dejavnosti. Pridružili so se jim natakarji, knjižničarji, prodajalci, lastniki hotelov – vsi mogoči profili, ki imajo stik z ljudmi. Rezultati so bili izjemni. Že istega leta so se nujni bolnišnični sprejemi v Fromu zmanjšali za 17 odstotkov, medtem ko so se drugod v Somersetu povečali za 29 odstotkov. Tudi med pandemijo leta 2020 je bil naval na bolnišnice bistveno manjši kot drugje.
Programi pomoči so po vsej državi
Pri nas so morda najočitnejši naslov za boj proti osamljenosti dnevni centri aktivnosti za starejše in medgeneracijski centri. Med mnogimi cilji prvih je tudi ohranjanje vključenosti v družbeno dogajanje, preprečevanje osamitve ter spodbujanje k aktivnemu delovanju – tudi v širši lokalni skupnosti in kot državljani. Samo v Ljubljani jih je osem, organizirani pa so po vsej Sloveniji, pogosto v sklopu domov za starejše. Ponujajo vse mogoče dejavnosti, od učenja dela z računalnikom, vsakovrstnih vadb, plesnih tečajev, ročnih del do tečajev astrologije in zeliščarstva.
Vse je brezplačno in tudi zato dobro obiskano. Kot pravijo v koprskem centru aktivnosti za starejše, je upokojencev čedalje več, zanimanja za njihove dejavnosti pa tudi. A kot sami priznavajo, so ljudje, ki jih obiskujejo, praviloma že sami po sebi aktivni starostniki. Ti jih najdejo predvsem preko glasu, ki gre od ust do ust, pa tudi na spletu in v objavah v medijih. Včasih jih pokličejo tudi svojci, ki bi radi pripeljali očeta ali mamo. Aktivne politike iskanja uporabnikov nimajo. To bolj ali manj velja za vse tovrstne centre, upokojenska društva in sorodne organizacije. Žal pa dejstvo, da obstajajo programi, ki skrbijo za to, da ljudem ni treba obsedeti doma samim in osamljenim, še ne pomeni, da bodo pomoč dobili vsi. Morda celo najmanj tisti, ki jo najbolj potrebujejo.
Odvisno, koliko se komu da
To bi bil najboljši povzetek, kako aktivno se osamljene išče in vključuje v družbo pri nas. Številna manjša in samonikla društva ter projekti, ki so namenjeni povezovanju med ljudmi, imajo bolj aktiven in oseben pristop k privabljanju uporabnikov. Eno od njih je medgeneracijsko društvo Z roko v roki iz Kranja, ki ga že dve desetletji vodi Sonja Mašić. Društvo v prvi vrsti organizira dve dejavnosti – družabništvo in pogovorne skupine. »Imamo okoli 300 članov, v veliki večini so to gospe, pa tudi nekaj gospodov se najde,« pove Mašićeva. »Počnemo vse mogoče – obiščemo razstavo ali sejem, gremo na izlet, organiziramo počitnice v toplicah, predvsem pa se pogovarjamo.«
O vsem mogočem enkrat vsak teden, ko se dobijo z voditeljico skupine. Te svojo skupino zberejo same. Med ljudmi, ki jih osebno poznajo, njihovimi prijatelji, preko otrok, ki iščejo družbo za svoje starše, in preko tistih, ki so najbolj poklicani, da osamljene duše usmerijo na pravi naslov – zaposlenih na CSD, zdravnikov in patronažnih sester. V Kranju, pravi Mašićeva, je ta pot dodobra uhojena. »Ravno danes me je klicala patronažka, ki ima gospo, za katero se ji zdi, da drsi v depresijo. Napovedala ji je naš klic, jaz pa se bom poskusila dobiti z njo in ji predstaviti, kaj počnemo.« Ti zunanji »pomočniki« in usmerjevalci so neprecenljivi, pravi, saj imajo največ stika prav s tistimi, ki podporo medgeneracijskega društva najbolj potrebujejo. Na vprašanje, koliko ljudi pride k njim, da bi ušli osamljenosti, brez pomisleka odgovori – vsi!
Zlata vredni prostovoljci
Ogromno delo pri zmanjševanju osamljenosti pa naredijo tudi prostovoljci družabniki. Ti obiskujejo starejše na domu. Tam z njimi popijejo čaj, odigrajo partijo šaha, jih pospremijo na sprehod ali preprosto poklepetajo. Nemalokrat so za svoje »varovance« edina vez s svetom in pogosto iz teh druženj zrastejo prava prijateljstva. Seveda ni vedno idealno. Včasih društva zamenjajo nekaj prostovoljcev, preden se eden s starostnikom »poklopi«. Pogosto so starejši ljudje nezaupljivi do tistih, ki jim hočejo pomagati, še posebej če je treba kaj podpisati, ali pa se bojijo, da bodo morali za te obiske plačati. Nekateri tudi ne marajo, da tujci vstopajo v njihovo stanovanje. Vse to je razumljivo in sploh ne neumno.
V takih primerih lahko veliko naredijo zdravniki in patronažne sestre, katerih nasvetom ljudje zaupajo. Še več pa domači, ki naj organizacije, ki ponujajo pomoč prostovoljcev družabnikov, preverijo in svojca pomirijo. Vsem strahovom navkljub ni na svetu nikogar, za katerega bi bilo bolje, da ostane sam. Pa čeprav se bo marsikateri trmasti oče ali mati najprej branil družbe. Ravno tu je po izkušnjah Sonje Mašić še veliko prostora za izboljšave. »Otroci bi se morali bolj potruditi, da svoje starše rešijo osame,« je prepričana. Razumem, da nikoli ni toliko časa, kot bi si ga starši želeli preživeti z njimi.
A vedno je mogoče najti neko obliko pomoči in družbe, ki jim jo lahko priskrbijo. V našem društvu gospe skrbijo druga za drugo, pokličejo se, preverijo, ali je vse v redu. Pred časom nas je klicala hči, ki živi na drugem koncu Slovenije. Mama je bila tako osamljena, da jo je nekoč klicala 37-krat v istem dnevu. Hči je bila že čisto obupana. Poiskali smo ji družabnico in zdaj sta ti dve gospe najboljši prijateljici.«
Ni pa niti treba niti ni prav, da bi se odgovornost za sočloveka končala v krogu ožje družine. Vsi imamo v svoji bližini koga, o katerem vsaj mislimo, da je morda osamljen. Lahko smo mi tisti, ki se ustavimo, v prijaznem klepetu spoštljivo preverimo, ali bi si ta človek želel več stikov in dogajanja, in mu samo povemo, kaj vse obstaja. Mu morda ponudimo, da ga pospremimo do najbližjega prostora za druženje, pokličemo za informacije, preverimo možnosti.
Že občutek, da tega več ne zmorejo, ustavi marsikaterega starostnika, da bi si poiskal pomoč. Razumemo, marsikomu je neprijetno kar tako načeti pogovor s sosedom, s katerim se morda komaj pozdravita. V tem primeru je lahko brošura, ki jo podtaknemo v nabiralnik, odlična rešitev. Ker zakaj pa se ne bi zgledovali po angleškem Fromu in postali sočutna Slovenija?
Osamljenost ubija
Ena od študij je pregledala rezultate 150 raziskav o osamljenosti in prinesla šokantne izsledke. Odrezanost od soljudi poveča tveganje za smrt za skoraj tretjino, za 30 odstotkov. Raziskave psihobiologije so pokazale, da pri osamljenih ljudeh hormoni pošiljajo napačne signale, da osamljenost spreminja molekule na genih, ki uravnavajo vedenje, in moti množico drugih sistemov.
Dokazali so, da je dolgotrajna osamljenost enako nevarna kot 15 cigaret na dan, kot premalo gibanja, bolezenska debelost, kot nekaj kozarčkov na dan preveč. Seznam bolezni, ki naj bi jih povzročila ali poslabšala osamljenost, pa vključuje Alzheimerjevo bolezen, debelost, sladkorno bolezen, visok krvni tlak, bolezni srca, nevrodegenerativne bolezni in celo raka. Tumorji lahko pri osamljenih ljudeh namreč hitreje metastazirajo.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
