Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Prekmurski trubadur in njegov 98-letni oče nam brez oklevanja odpreta vrata družinskega doma v Beltincih ter brez pretvarjanja spregovorita o svojem odnosu, na koncu pa še zapojeta. In to tako, da človek lahko verjame, da so trenutki, ki so sveti – trenutki, ko se življenji očeta in sina združita v isti pesmi. Vmes? Lumparije, Beatli in predvsem veliko fuzbala.

Moža se posedeta vsak na svojem koncu kuhinjske mize, jaz pa sem na sredini. Po vseh teh letih med njima ni skrivnosti, ni zadržkov in ni zamer; leta so zgladila robove, ostalo je spoštovanje. Ko govorita drug z drugim, oče in sin govorita kot mož z možem. Obujata spomine, pripovedujeta zgodbe in se šalita, vsak po svoje podoživljata življenje, ki je v veliki meri dobro življenje prav zaradi človeka na nasprotni strani mize.

Šimen Zupančič

Dolgo in daleč sta hodila skupaj, večkrat sta pri tem pela, nemalokrat tudi preklinjala – sedaj sta tukaj in krog se sklepa. Vsak na svojem koncu vezi, ki se ne pretrga, Vlado in Milan Kreslin v topli, domači kuhinji družinske hiše v Beltincih možujeta o svetu, družini, nogometu, glasbi, drug o drugem. »Svega i svašta je bilo,« zavzdihne oče Milan; njegove svetle oči se zazrejo vame in skozi mene daleč nazaj, predaleč naprej ...

Ime je dobil po vratarju Hajduka

Starejši Kreslin je grča, da malo takih; na svetu je dve leti manj kot celo stoletje. Vladekovega rojstva pred triinsedemdesetimi leti se spomni, kot bi bilo včeraj. »Bilo je 29. novembra, en teden pred rokom; žena je zato tisti dan še brez skrbi delala na vrtu, ponoči pa se je začelo. Moji sestri, ki sta bili na obisku, sta tekli po babico – tedaj so ženske rojevale doma. In tako je Katica rodila sina, jaz pa sem tekel k sosedu, ki je imel trgovino, po plenice, perilo in druge potrebščine. Naslednji dan pa smo seveda nazdravljali.« Dojenčka so poimenovali po Vladimirju Beari, legendarnemu vratarju hrvaškega nogometnega kluba Hajduk, za katerega je oče strastno navijal.

Šimen Zupančič

Tako kot njegova sestra je mali Vlado odraščal v skromni, tesno povezani srenji, v kateri je bilo pošteno delo prva med vrednotami; doma so imeli veliko gostišče, za nameček pa še njivo in dve svinji. Dečko je bil bister in priden, čeravno begav in nagnjen k lumparijam.

Kadar je imel na voljo preveč časa, se je lahko pripetilo karkoli – tudi to, da je pobral ventilčke z dobršnega dela od skoraj 150 koles, ki so bila parkirana pred gostilno; ali pa da je gostom, ki so v gostišču igrali bilijard, kar med igro izmaknil kredo za čiščenje palic; ali pa je v šoli premikastil kolovodjo šestih pobalinov, ki so se spravili nanj. »Takrat je hitro padlo po grbi,« pove mlajši Kreslin. »Ata mi jih je naložil, mama pa se je zraven drla: 'Samo ne po glavi, ne po glavi!'« Tedaj so pač bili takšni časi, poudari brez grenkobe.

»Oče je imel zaj… življenje,« povzame Vlado, Milan pa samo skomigne z rameni in se nasmehne, skoraj plaho in kakor v opravičilo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 17. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana