revija Jana

Kakšno kri?  Bila je povsod na pločniku, nekoga so morali hudo raniti, sem poklicala na policijo, pa nič ne vedo niti o zločincu niti o žrtvi, je hitela pripovedovati. Pogledala sem svoj levi sredinec v povoju in ga brž skrila za hrbet. Ne, nič nismo slišali, smo rekli v zboru.                                                                                                                                                                                            Čudno, ampak zakaj je prav v prstih tako veliko krvi?  Primer  – kar naprej moram cenjenemu soprogu striči odebeljen in vrasel noht na nogah, ker ga sam ne doseže, kar je sicer zelo pozitivno, ker ko ga je dosegel, si je zraven odrezal še del prsta. Zaradi tega je kakopak trpela vsa družina, pa tudi širša skupnost. Se pravi, da je precej bolj varno, če to opravim jaz. O pedikerki noče niti slišati.  Običajno tuli, še preden se ga sploh dotaknem, očita mi,  da ga boli, da se tega opravila ne lotevam z dovolj ljubezni, da se ne znam vživeti v njegovo kožo (oziroma noht) in podobno, takšen neznosen psihični pritisk ima seveda negativne posledice – včasih mu  res preveč odrežem. Nohta namreč. Ampak pri zadnji operaciji sem se s konicami škarij urezala  v svoj lastni prst, in ko je brizgnila kri, je zarjovel, da »sem mu spet to naredila«. Niti po tem, ko je kapljalo iz mojega prsta na njegova kolena,  ni bil pripravljen priznati, da je kri moja  in ne njegova.