Miha Deželak postal stric iz ozadja, štafeto predal Cenetu Prevcu
Cene Prevc in Miha Deželak počasi že odštevata dneve do začetka tradicionalne dobrodelne akcije zbiranja denarja za otroke iz socialno šibkih družin.
Z Miho Deželakom in Cenetom Prevcem smo naš tokratni pogovor začeli nekako med plastmi smetane, drobtinami piškotov in kapljico čokolade. Dobili smo se namreč v prav posebnem okolju, v Cenetovi kavarni v Škofji Loki, in ob kavici klepetali o dobrodelni akciji Dežela junakov, ki že vrsto let povezuje ljudi, zgodbe in nasmehe pomoči potrebnih otrok.
Miha Deželak je bil dolgo časa tisti, ki je nosil akcijo na svojim ramenih. »Bil sem ime te akcije,« pove brez ovinkarjenja. A ko je po 11 letih prišel trenutek, da preda štafeto naprej, ni bilo težkih besed: »Z lahkoto sem jo predal naprej. Cenetu zelo zaupam. Je kot naročen za to, da zgodbo pelje dalje. Je ravno prav zabaven, srčen, zgovoren fant, predvsem pa mi je všeč, da je tudi malo navihan. Za akcijo, kjer so v ospredju otroci, moraš biti tak. S Cenetom ta akcija dobiva novo energijo, mladost in svež zagon.«
Cene je bil v tej zgodbi najprej gost. Tisti, ki pride za eno uro, pove kakšno šalo, obriše Mihi pot s čela in gre naprej. »Vedno sem si rad vzel čas, da sem sodeloval pri akciji. Eno leto sem mu z organizatorji celo postavil izziv: voziti kvadrocikel v skakalnih čevljih, pa smo ugotovili, da je izziv že obuti čevlje, kaj šele voziti v njih,« se nasmehne in doda, da je skozi leta srečevanj vendarle začutil tudi nekaj več.
»Ta ekipa, ki je bila z njim ves čas akcije, mi je bila tako všeč, da sem si rekel, to pa tudi meni ne bi bil problem.« In ko je prišlo povabilo, je bil iskreno prijetno presenečen: »Resnično sem bil zelo presenečen. V pozitivni smeri. Seveda se mi je porodilo tudi vprašanje: 'A da bi se lotil še tega?', ampak sem ga takoj odgnal. Odgovor je bil jasen, ker bistvo ni v meni, temveč v otrocih. Gre za to, da čim več posameznikom polepšamo življenje.« Tisti simbolični trenutek predaje štafete v telovadnici osnovne šole v Kosezah je bil vse prej kot ceremonija. »Z Mihom sva si segla v roke, za pogovor pa ni bilo priložnosti, ker so bili otroci tako glasni,« še pove.
Stric iz ozadja
Miha se je poslovil samo od kvadrocikla, ne pa od projekta Dežela junakov, zato zase pravi: »Zdaj bom stric iz ozadja.« Še vedno bo del ekipe, še vedno prisoten, a manj v ospredju. »Poskušal bom biti dober motivator za Ceneta. Če me bo potreboval, bom zraven. In če me bo poslušal, mu bom morda znal pomagati tudi v najtežjih trenutkih.«
Po desetih letih izkušenj bo z veseljem sprejel novo vlogo pri akciji tudi za mikrofonom. »Prevzel bom povezovalni del,« obljublja, »in povezoval program tudi na raznih sprejemih ob šolah, na trgih, ob gasilskih postajah … Skozi celotno akcijo je veliko postranskega programa, kjer je prisotnih tudi veliko močnih čustev.«
Cene iskreno priznava, da na ta čustva, ki pridejo z akcijo, še ni pripravljen: »Ne, gotovo nisem pripravljen na vsa čustva, ki se bodo zgodila.« Nekako pa ve iz izkušenj v Planici, kjer se vsako leto zbere lepo število otrok iz vse Slovenije, kaj ga čaka. »Tako malo je potrebno, da lahko koga močno razveseliš,« pravi. A je tudi izčrpavajoče. »Ko se to nabere z enega posameznika na deset, sto, pet tisoč otrok, se te dotakne. Zvečer po Planici, ko grem spat, sem iztrošen, ker tudi sam dam veliko iz sebe. Za vsemi temi pozitivnimi čustvi so namreč zgodbe otrok, za katere bi si želel, da ne bi obstajale. Da bi bilo za njih že v osnovi veliko bolje poskrbljeno. In zaradi takih zgodb nisem pripravljen na to, kaj me čaka.«
Tako Miha kot Cene se zavedata, da Dežela junakov že dolgo ni več le akcija zbiranja denarja za prevoz otrok iz socialno šibkih družin na morje. »Ni mi toliko bistveno odpeljati otroke na morje kot jim pokazati, da obstaja drugačen svet.
Bistvo ni tistih nekaj dni, ki jih preživijo bodisi na morju bodisi v Kranjski Gori bodisi kod drugod, bistvo je, kaj otroci odnesejo domov. Da otroci, ki živijo v resnično težkih razmerah, vidijo, da obstaja tudi drugačen svet, da se da živeti drugače,« pravi Cene, Miha pa doda: »Ne spreminjamo sveta samo za tistih 14 dni, temveč jim odpiramo horizont razmišljanja, da dobijo zalet, da če bodo kaj spremenili v življenju, ne bo vedno tako, kot je v tistem trenutku.«
Vsi smo lahko junaki
Ko pogovor nanese na junake, oba za trenutek postaneta resna. Miha pravi: »Vsi Prevci so junaki. Trenutno je to najlažje reči. Tudi sicer zelo cenim športnike, sem glasen navijač, rad hodim na tekme. Sicer resda zdaj najraje na sinove nogometne tekme, saj je nogometni vratar. Pa tudi v Planici v zadnjih 20 letih nisem manjkal niti enkrat. Športniki so zame absolutni junaki. Pa gasilci, ki vsako leto pomagajo tudi pri naši akciji. Drugače pa poiščite junaka v sebi, vsi ste lahko junaki in naj tako tudi ostane.« Cene pa to še bolj poenostavi: »Junak je vsak, ki naredi nekaj preko sebe, kar ne bo primarno samo zanj. Za začetek lahko že samo vstane s kavča in pride pomahat, ko se peljemo mimo njegovega doma, in pošlje SMS. Ali pa se odloči in si en teden nosi malico v službo od doma in tako prihrani nekaj desetakov, ki jih potem mirne vesti podari pomoči potrebnim. Ta je zame pravi junak.«
Možnosti sodelovanja pri akciji je več ali kot opiše Miha: »Vsako leto se zbere več ljudi, ki kolesarijo z nami. Pa tistih, ki nas pridejo pozdravit pred šole, gasilske domove. Največ pa seveda še vedno pomeni, da pošljemo SMS 5 ali pa 10 na 1919. Glavnina donacij se še vedno zgodi preko SMS-ov. Tako zberemo čim več sredstev, čim več avtobusov in čim več nasmehov. Dejansko je to lahko akcija vsakogar med nami. Ker je zelo enostavna. Večina med nami lahko pošlje en SMS, pa zaradi tega ne bo nič prikrajšana. Občutek je pa dober.«
Od grmade do čokoladnega gozdička
Miha iskreno priznava, da ga je ta dobrodelna akcija spremenila. »Vsaka akcija znova te oblikuje, obogati tudi v tem smislu, da veš, da je dobro pomagati. Zgodbe otrok se te dotaknejo. Vedno jih gremo tudi obiskat. Nekatere otroke vidimo večkrat in na neki način smo žalostni, ker to pomeni, da se situacija pri njih ni kaj dosti spremenila. Tu bi se navezal na Ceneta, da je poanta našega truda ta, da bi jim pokazali, da obstaja lepši svet, lepše življenje, da naj verjamejo vase, še bolj zagrizeno delajo v šoli, da vidijo svetlejšo prihodnost.«
Cene pa dodaja: »Že to je veliko, ko otrok dojame, da ga imajo lahko ljudje radi tudi brez razloga. To je še posebno dragoceno za tiste posameznike, ki nimajo varnega doma, temveč dom, v katerem vlada nasilje. Pa da najdejo prijatelje.«
Prav prijateljstvo veliko šteje tudi pri Mihi in Cenetu. »Mislim, da lahko rečeva, da sva prijatelja,« potrdi naše vprašanje Miha in pojasni, da je skupni imenovalec njunega prijateljstva v preprostosti in iskrenosti. »Nekoč sva se srečevala kot gost in organizator, zdaj pa sva prijatelja.« Cene pa doda: »Ključna pri prijateljstvu je zanesljivost, da če se nekaj dogovoriš, to drži. Pravi prijatelji so zame tisti, za katere vem, da lahko računam na njih takrat, ko mi je težko, ne takrat, ko mi gre dobro.«
Glede na to, da Cene veliko časa v dnevu preživlja med sladicami, smo mu za konec zastavili še vprašanje, kakšna sladica bi bila Dežela junakov. »Grmada, ker je vsega po malem, pravi 'džumbus'. Želel pa bi si, da bi bila to jabolčna fantazija moje Julije, ki je sestavljena iz ogromno plasti, ampak so vse lepo 'pošlihtane'. Na misel mi pride tudi prekmurska gibanica, ki ima prav tako veliko slojev, podobno kot v Deželi junakov, kjer je tisoče različnih ljudi, vsak s svojo zgodbo, na koncu pa celotna skupnost ustvari čudovito okusno celoto,« pravi po razmisleku. Miha, čigar najljubša sladica je čokoladni ježek, pa je za Ceneta čokoladni gozdiček. »Sladek, a z rahlo kislim presenečenjem,« navihano pripomni.
S tem se naše druženje v Cenetovi kavarni konča, ne konča pa se zgodba Dežele junakov. Že konec maja se nadaljuje na terenu, na kvadrociklu, med otroki, nasmehi in SMS-sporočili, ki skupaj sestavljajo nekaj večjega, skupnega. Kajti na koncu vedno ostane isto prijetno presenečenje, ko rečemo: »Veš, koliko smo zbrali?« In tisti 'smo' pove vse!