Kot manekenka je bila brez imena, kot igralka pa ustvarila svetovno slavo
»Očitno bom dočakala 90 let in tega se že veselim,« pravi 80-letna Joanna Lumley, ki je še vedno polno zaposlena s snemanjem popotniških oddaj.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Joanna Lumley, ki je 1. maja praznovala 80. rojstni dan, ostaja ena tistih redkih britanskih igralk, ki so pustile globoke sledi v filmski in televizijski industriji. Ne le kot ikona sloga in humorja, temveč kot ustvarjalka, ki je pomagala preoblikovati podobo žensk v popularni kulturi. Od Bondovega sveta, kultnih televizijskih serij do legendarne Naravnost fantastično, v kateri je z vlogo Patsy postala globalna ikona, Joanna še danes velja za enega najbolj prepoznavnih obrazov britanske televizije.
A Joanna Lumley ob jubileju ne govori o nostalgiji, temveč ostro, neposredno in brez olepševanja o realnosti življenja. »Ker sem se rodila v Indiji (njen oče je bil v času njenega rojstva tam nameščen kot vojaški častnik britanske vojske, op. p.), v Angliji še danes veljam za priseljenko,« pove in doda širši pogled na svet: »Ljudje ne razmišljajo trezno, ko poskušajo graditi zidove, da bi izključevali druge. Namesto tega bi si morali prizadevati, da bi svet ponovno postal varen za življenje.«
Še ostrejša je, ko govori o Angležih in Angliji. »Britanija je izgubila ravnotežje, sočutje brez reda sploh ni sočutje. Treba je razlikovati med empatijo in kaosom. Sočutje mora imeti strukturo, sicer postane kaos, zamaskiran v prijaznost.« Njen pogled na svet je nepopustljiv tudi, ko beseda nanese na mlade: »Mladi morajo razumeti, da je svet zahteven. Lep, ampak težak. Ves čas moraš biti pripravljen, vztrajen, pogumen … in skromen. Svet lahko zelo dobro deluje tudi brez tebe. Brez kogar koli od nas. Trg dela je neizprosen, a bolj kot izobrazbo danes ceni prakso. Delodajalci hočejo bodisi pogum mladega človeka, ki se preprosto loti dela, bodisi nekoga z izkušnjami.«
Od manekenke do zvezde
Njena pot v svet zabavne industrije ni bila glamurozna. Kot mlada manekenka v Londonu 60. let je delala v svetu, kjer so bile manekenke pogosto brez imena. »Bila si samo manekenka in vsi so te obravnavali, kot da sploh nimaš imena,« razloži in poudari, da tisti mit o 'odkritjih' ni realen: »Mene je odkrilo približno sedem ljudi, pa sta mi na koncu vrata v svet, v katerega sem si tako želela, odprla samo moja trma in vztrajnost.«
A prav ta vztrajnost jo je pripeljala do svetovne kariere. Po začetkih v manekenstvu in manjših vlogah v Bondovem filmu in seriji Coronation Street je doživela preboj s serijo The New Avengers, najgloblje sledi pa je pustila v humoristični seriji Naravnost fantastično, kjer je ustvarila enega najbolj prepoznavnih televizijskih likov v britanski zgodovini, Patsy, in pomembno zaznamovala način, kako so v komedijah prikazane ženske. S tem je postala več kot le igralka, postala je del televizijske kulture, ki je vplivala na generacije gledalcev in ustvarjalcev.
Kljub zvezdniškemu statusu tudi slavo razume zelo realistično. »Vsi si želimo, da bi bila slava kot pravljica. Rolls-royce, diamanti in penina za zajtrk, ampak ni tako. Je predvsem delo, trdo delo, ki zahteva nenehno prilagajanje, skrb za podobo in pripravljenost, da ostaneš relevanten. Uspeh redko pride hitro ali zanesljivo. Tudi po vidnih dosežkih lahko dolgo iščeš naslednjo priložnost. Namesto da bi načrtoval z veliko ambicijo, si pogosto osredotočen na videz, zato ga je treba jemati takšnega, kot je, brez iluzij, a tudi brez zagrenjenosti,« pravi.
Starost, smrt …
Ob 80. rojstnem dnevu seveda razmišlja tudi o staranju in smrti, a z izjemno mirnostjo: »O smrti razmišljam vsak dan, ker vsak dan razmišljam o življenju in ju ne morem ločiti. Povsem normalno se mi zdi, da se rodiš, živiš in umreš. Smrti ne bi smeli videti kot sovražnika, raje si jo predstavljam kot prijatelja, ki čaka nekje v bližini, in nikoli ne veš, kdaj bo potrkala na vrata, zato se ne smem jeziti ali žalostiti zaradi tega.«
Enako preprosto govori tudi o družini. »Če te ima tvoja družina rada, je vse v redu,« pravi in poudari, da mora biti družina prostor, kjer človek najde osnovno varnost in občutek pripadnosti. Ima sina Jamieja Lumleyja, ki ga je dobila v zvezi s fotografom Michaelom Claydonom v času, ko to ni bilo samoumevno sprejeto. Vzgojila ga je večinoma sama, brez dramatiziranja in želje, da bi svojo izkušnjo idealizirala. O njem govori kot o čudežu, saj so ji zdravniki pred tem povedali, da morda nikoli ne bo mogla imeti otrok. Njegovo rojstvo zato ni bilo le življenjski preobrat, temveč tudi nepričakovan dar.
Romantičnim klišejem pa ne sledi niti njen zakon s skladateljem Stephenom Barlowom. Igralka ves čas poudarja pomen samostojnosti znotraj odnosa. »Ko sva se poročila, sva oba vedela, da imava vsak svoje življenje,« pravi, »in prav ta razdalja, tako poklicna kot osebna, je prispevala k trdnosti najinega odnosa. Ključ ni v popolni zlitosti, temveč v spoštovanju individualnosti in v zavestni odločitvi, da drugega ceniš.«
Joanna se že desetletja vključuje tudi v družbena vprašanja, od okolijskih tem do pravic gurkhov, katerih dediščina je del njene družinske zgodbe. Njeno sporočilo pa ostaja ves čas enako: »Vsi smo le bitja. Ničesar ne podedujemo, niti zemlje. Mislim, da bi morali biti prijaznejši do sveta, narave in soljudi. Večina ljudi, ki prihaja k nam, beži pred nečim groznim doma. Resnično mislim, da bi morali biti prijaznejši.«
E-novice · Estrada
