Šimen Zupančič

Se vi danes smrti bojite? Kako gledate na smrt?

Če razmišljam o lastni smrti, se bojim predvsem umiranja. Strah me je bolečine, ne prenašam prav dobro fizične bolečine, zares ne. In težko mi je ob misli, kako bo tistim, ki bi jih pustila za seboj, saj vem, kako je težko ostati. Sicer pa – brez smrti življenje ne bi imelo pravega smisla, a ni res? Smrt je tista, ki življenju postavlja meje in nas opominja, da naš čas tu ni neskončen. In življenje najbrž prav v tej omejenosti dobi smisel.

Se vam zdi, da ljudje znamo biti z nekom v bolečini? Ali smo postali družba, kjer sta zaželena bolj sreča in uspeh, vse drugo pa je v resnici bolj breme.

Živimo v družbi, kjer se skrivajo šibkosti, bolezni, v družbi, kjer se skriva in diskriminira celo starost. In na takem zloščenem parketu današnjega sveta za bolečine ni prav veliko prostora. Bolečina mora biti ravno prav odmerjena, ravno prav dolgo mora trajati in ravno prav obremeniti tiste okrog nas. Malo da, a ne preveč. Družba te hoče takega, kot te edinega lahko prenese. Funkcionalnega, obvladanega, dovolj ranjenega, da ostaneš človeški, a ne toliko, da bi zmotil njen ritem. Zapleteno je to. In težko za tistega, ki ga boli.

Pri filmski adaptaciji, ki jo je režiral Marko Naberšnik, ste svojo zgodbo predali v tuje roke. Je bilo težje objaviti roman ali dovoliti, da zgodbo interpretira nekdo drug? Ste bili takoj zadovoljni s končnim izdelkom – filmom?

Odločitev za film je bila nedvomno težja kot odločitev za izdajo romana. Po eni strani sem za knjigo dobila zeleno luč očeta, ki je po prebranem rokopisu sicer malo klel, ampak rekel, naj knjigo kar objavim, po drugi strani pa se mi ni zdelo, da bi bilo v njej karkoli, kar bi lahko kogarkoli zmotilo. Potem sem sicer ugotovila, da to seveda ni res, da nekatere moti, ker v knjigi so, druge pa, ker niso … No, a vendarle, pri filmu je bila odločitev veliko težja. V prvi vrsti je šlo za odgovornost do družine, za pomisleke, kako bodo vse skupaj sprejeli in videli moji. Ker s filmom vse postane konkretnejše, vse dobi svoj obraz, svoj glas, svoje telo in svoj prostor. Vse se materializira pred teboj in gledati na zaslonu sebe v interpretaciji igralca ali igralke ni najbolj preprosto. Spraševala sem se tudi, ali bo filmu uspelo ujeti duh knjige, ali nam bo uspelo pronicati globlje od niza bolj ali manj (ne)srečnih dogodkov in se dotakniti tudi univerzalnih vprašanj naših življenj.

S.R./MPA

Skratka, ja, dvomi so bili, me je pa pomirjalo, da sva scenarij z Markom Naberšnikom pisala skupaj, in da nisem samo predala, prepustila svoje zgodbe v interpretacijo drugim. Tu je pomembno vlogo igralo tudi zaupanje, ki se je vzpostavilo s producentoma Alešem Pavlinom in Andrejem Štritofom. Vse to so pomembne reči, če tega zaupanja ne bi bilo, tudi ne bi bilo filma. In potem, ko sem film videla prvič, lani, kak mesec pred svetovno premiero v Sarajevu mi ga je v svoji pisarni pokazal Marko, je bilo vse, kar sem občutila, predvsem mir. Mir, da smo nekaj naredili dobro ali vsaj dovolj dobro in da se je napor celotne ekipe, vseh pred in za kamero, zlil v celoto … zame lepo celoto.

Film Belo se pere na devetdeset je postal najbolj gledani slovenski film lanskega leta, prejel je številne nagrade. Kaj vam to pomeni?

Ogromno mi pomeni, da so ljudje našo zgodbo tako velikodušno vzeli za svojo, saj film, tako kot knjiga, zares zaživi šele, ko najde pot med ljudi. Hvaležna sem za tako čudovit odziv, hvaležna, ko vidim, da je film presegel osebno zgodbo in odprl prostor, kjer gledalci in gledalke prepoznavajo svoje zgodbe, svojo ranljivost, upanje, hrepenenje. Naš film vidim kot most, ki združuje, kar danes ni najbolj samoumevno ...

Domači

Miha Deželak: Energija in iskren pogovor z Anito Ogulin ostanejo v srcu

Celoten prispevek preberite v aktualni številki revije Obrazi  04/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.