Saša Kovačič

»Še vem, kdo sem. Še vem, česa si želim. Še znam živeti.« To ste zapisali v uvodnih besedah knjige Še znam vrteti pedale. Se vam je na poti do ženske, kakršna ste danes, kdaj zgodilo, da je bila ta slika zamegljena?

Oh, seveda, sicer je osrednja nota ostajala ves čas enaka, a so jo gotovo zameglile življenjske situacije, tudi vloge, ki sem jih imela. Prvo prelomnico zame je nedvomno pomenil odhod na študij v Ljubljano, kjer sem se prvič soočila z neskončnim domotožjem in tesnobo, ki je korenito posegla v to, kakšna sem bila do takrat. Prej samozavestna in postavljena sem postala krhka in ranljiva, bleda in prestrašena. Zdaj vem, da je tudi to bila pot k sebi, a takrat sem zelo trpela.

Drugo prelomnico je prineslo materinstvo, ki me je ustoličilo v najlepši vlogi življenja, a hkrati še bolj odprlo srce, ki sem ga poglobila z največjo možno ljubeznijo do hčerk, pa tudi s skrbmi, ki jih imamo mame. Tretjo prelomnico pa je prinesla ločitev, saj sem morala zbrati vso moč in energijo, da sem oblikovala življenje zase in svoji hčerki, sledilo je srečanje z mojim drugim možem in najino ljubeznijo, ki je združila najini družini v eno razširjeno družino. Kar nekaj dogodkov je zameglilo podobo, ki sem jo nosila v sebi, a čisto vsi so pomagali k temu, da se zdaj počutim bolj jaz kot kadarkoli prej v življenju.

Ste ponosni na žensko, kakršna ste danes?

Sem. Ponosna sem nase, ponosna na žensko, kakršna sem postala. Čedalje bolj se zavedam, da sem v osnovnih potezah osebnosti ostala ista kot v mladosti, karakterju pa dodala barve, izkušnje in spoznanja.

Pravite, da se mora, če zares živiš, življenje poznati tudi na obrazu, s čimer se zelo strinjam. Ampak sodobna družba časti brisanje tega življenjskega platna. Kako se temu upreti?

Želja po mladostnem videzu sega globoko v preteklost, le način in dostopnost sta se spremenila. Veliko nas verjame, da smo lepi takšni, kot smo. Da je to povsem dovolj, a se nam hkrati ne zdi nič narobe, če to lepoto kdaj tudi poudarimo, v današnjem svetu recimo z dotikom botoksa, ki pogladi največje gube in obrazu vdahne nekaj svežine. A nujno tako, da ne spreminja mimike in potez obraza.

Nikoli ne bom pozabila obraza svoje mami, ki je bila tako zelo lepa, pa nikoli ni bila na nobenem postopku pomlajevanja, niti botoksa ni imela. Imela je čudovit, prelep obraz. Bila je spravljena sama s seboj, to se je kazalo tako na njenem obrazu kot v njenih kretnjah.

Saša Kovačič

Vas je kdaj zamikalo, da bi si sami obraz pomladili s čim drugim kot s spravljenostjo in dobro kremo?

Seveda me je. Mika me tudi, da bi bila hitrejša, gibkejša, z več energije. Želja po tem je človeška, naravna. Ker imam vse življenje migrene, mi je zdravnica pred leti predlagala botoks za omilitev te težave. Prav v tistih letih je Svetovna zdravstvena organizacija uvrstila botoks na seznam zdravil za zdravljenje glavobola. In sem se res odločila zanj. Imela sem izjemno pametno dermatologinjo, ki mi je dala res malo botoksa, da sprememba na obrazu ni bila vidna. Sama sem seveda opazila, videti sem bila bolj spočita, imela bolj odprt pogled, všeč mi je bilo.

To terapijo sem potem še nekajkrat ponovila, ko mi niti injekcije botoksa niso več pomagale pri glavobolih, pa sem jih opustila.

Pred rojstvom prve hčerke ste doživljali panične napade, kar lahko preberemo v vaši knjigi. Jih pozneje niste več imeli ali ste se naučili pomiriti in napade prekiniti?

Celo desetletje sem se borila s svojimi napadi panike. To je bilo resnično izjemno zahtevno obdobje, takrat sem postala novinarka v oddaji 24ur in večkrat v javljanjih v živo doživela napad panike, skozi katerega sem se komaj prebila. A ko sem doma pogledala posnetek svojega javljanja, nisem opazila sledov bitke, ki se je odvijala v meni. To se mi je zdelo strašljivo. Da lahko tako dobro prekrijem smrtni boj.

Ko sem pred 26 leti zanosila z Neli, so se napadi končali. Na srečo za vedno. Gotovo so mi pomagali tudi terapije, na katere sem hodila, ozaveščanje, kaj mi povzroča tesnobo, in dejstvo, da sem, ko sem zanosila, uvidela, da moram biti bolj stabilna, bolj postavljena, saj to zahteva otrok, ki prihaja. Vse skupaj je vodilo do tega, da so danes napadi panike zgolj spomin in opomnik, česa vsega so telo in možgani zmožni.

Kaj pa je bil razlog za vaše napade? Ste kdaj prišli temu do dna?

Razlog je bila ločitev od mame. Vzrok za to, da sem tako burno reagirala, tiči v dogodku iz zgodnjega otroštva, ko sem kot osemmesečni dojenček nehala dihati, oči me je oživljal, odpeljali so me v bolnišnico, kjer sem tri tedne preživela brez mame. Takrat je veljala doktrina, da je to za otroka dobro. No, zame nedvomno ni bilo. V treh tednih, ko sem bila odrezana od mame, sem bila zelo nemirna, apatična in spremenjena, ko sta me starša končno lahko odpeljala domov.

Bila sem tako jokava, da me je osebje privezalo na posteljico, da bi se pomirila. Nedopustni prijemi za današnji čas. In vse te podrobnosti poznam, ker sem pridobila dokumentacijo iz bolnišnice od takrat in žalostna obsedela ob opisih, kaj vse se mi je dogajalo. Pozneje sem ob vsakem odhodu od mami imela težave, jokala sem, jo prosila, naj ostane doma, pa čeprav je šlo le za en večer. Ko sem bila v najstniških letih, teh težav nisem imela več, a odhod na študij v Ljubljano, kamor sem šla iz Krškega, je znova odprl to veliko rano.

Bobo

Kako zelo še danes pogrešate svojo mamo, ki je pred osmimi leti umrla zaradi raka na črevesju? 

Manjka mi ... mami. Moja mami. Dejstvo, da sem jo lahko poklicala kadarkoli, da sem ji lahko povedala karkoli. Pogrešam, da ne morem več k mami na kosilo, da nikoli več ne bom jedla njene juhe, njene torte. Ta »nikoli več« zelo boli. Izguba mame se je globoko vrezala v naša življenja, morali smo se na novo postaviti. Takšno brezno je to. Lepo mi je bilo, da sem bila lahko ob njej še vedno otrok, se stisnila k njej. Znala je prisluhniti in dati dobre nasvete.
Starejša ko sem, bolj sem ji podobna. To mi je tako lepo.

Vaša mama je umrla 26. marca, na isti dan kot tri leta pred njo vaša prijateljica Špela Šipek. Kakšna usoda …

Res je, 26. marec je zame posebno težak dan. Najprej je na ta dan umrla Špela. Tako nenadoma, brez opozorila. Bila je mlada, polna življenja, topline, smeha. Njena smrt me je pretresla do kosti. Dolgo nisem mogla razumeti, kako lahko nekdo, ki je še včeraj stal pred tabo, kar izgine. Tri leta pozneje, na isti datum, je umrla še moja mama. Ko sem dojela, da je spet 26. marec, me je oblil srh. Mamina smrt je v meni odprla drugačno rano. Tisto, ki se je ne da zares zaceliti, samo naučiš se živeti z njo. Morda res obstajajo datumi, ki jih življenje zaznamuje drugače. Zame bo 26. marec vedno dan spomina in ljubezni. Dan, ko malo bolj zadrhtim, dan, ko se še bolj stisnem k svojim.

Tudi zaradi prehitre izgube mame sami zelo pazljivo spremljate svoje telo in počutje. In nekako svarite vse nas, da je preventiva nekaj, kar bi morali nujno početi vsi. Pa tega ne počnemo, drži?

To vprašanje me vedno malo zaboli, ker je res. Moja mami ni želela sodelovati v preventivnih programih. Vedno je rekla: »Kaj pa, če bodo kaj odkrili?« In danes si včasih mislim, kaj pa, če bi odkrili dovolj zgodaj? Bi lahko pomagali? Tega nikoli ne bom vedela. Težko sodim o ravnanju drugih. Vsak je gospodar svojega telesa, svojih odločitev, svojih strahov. Strah pred diagnozo je zelo človeški. Včasih se nam zdi, da če ne pogledamo, problem ne obstaja. A telo ne deluje tako.

Sama sem po mamini smrti postala še bolj pozorna. Redno hodim na preventivne programe, odzovem se na vabila, včasih kakšno preiskavo tudi sama plačam. Ne zato, ker bi živela v strahu, ampak zato, ker želim vedeti. Preventiva se mi zdi ena redkih stvari, kjer imamo res vpliv, da nekaj odkrijemo zgodaj, ko se še da zdraviti, ko še ni prepozno. In ja, mislim, da tega kot družba še vedno ne počnemo dovolj. Ne zato, ker bi bili neodgovorni. Ampak ker smo utrujeni, prezaposleni, ker se nam zdi, da se nam ne more zgoditi.

Ampak vsi ljudje v Sloveniji niti nimajo svojega izbranega osebnega zdravnika.

Pri programih Svit, Dora in Zora osebni zdravnik ni pogoj, da si vanj uvrščen, ker so to državni programi in niso odvisni od osebnega zdravnika. Res pa je, da nimajo vsi v Sloveniji svojega izbranega osebnega zdravnika. In to je realnost, ki nas mora skrbeti. Preventiva namreč ni samo sistemska beseda, ampak odnos. Je nekdo, ki te pozna, ki opazi spremembo, ki te čez leta spremlja in razume tvojo zgodbo. Ko tega ni, je preventiva težja. Ne nemogoča, a težja.

Vrnili ste se na zaslone, tokrat v podkaste. Ste pogrešali zdravstvene pogovore, s katerimi ste osveščali javnost v oddaji Vizita, s katero ste pravzaprav postali?

Ja, pogrešala sem jih. Predvsem ta prostor za zdravstvene pogovore. Vedno sem čutila, da je to moje poslanstvo: ozaveščati o zdravju, o zdravem življenju, o simptomih bolezni. Ko sem se vrnila pred kamero, tokrat v podkastih, se mi je zdelo neskončno naravno. Kot da bi samo nadaljevala tam, kjer sem nekoč končala.

Zdi se, da ste zaradi let, ki so pretekla vmes, veliko bolj suvereni v tem, kar počnete. Se tudi zares počutite tako?

Danes sem drugačna. Bolj sproščena, bolj izdelana, vem, kaj delam in zakaj to delam. Z leti je odpadlo veliko nepotrebnih skrbi, tudi dvomov. Veliko mi pomeni, ko mi zdravniki povedo, da so me pogrešali, da so pogrešali te oddaje. Da je zanje privilegij, ko lahko strokovne stvari razložijo poglobljeno, brez pritiska, brez občutka, da so vedno na tnalu. In izkazalo se je, da gledalci to potrebujejo, da si želijo takšnih podkastov. Danes imam ob sebi veliko nekdanjih gledalcev, ki so rasli z menoj, in veliko novih, ki me šele odkrivajo. To mi daje občutek, da sem se vrnila tja, kamor sodim.

Še danes ste zelo priljubljen obraz. Ali uživate v tem, da vas ljudje prepoznajo, da vedo, kdo ste?

Predvsem uživam v tem, kar delam. To je zame bistvo. Ženejo me radovednost, želja po razumevanju in potreba, da stvari razložim jasno, človeško, brez odvečnega balasta. Upam, da ljudje prepoznajo predvsem to, da sem avtentična. Da pri pisanju ostajam zvesta sebi, da sem pri vodenju podkastov iskriva, ker me teme res zanimajo in da prinašam informacije, ki so res uporabne.

Bobo

Resnično ste zelo odkriti, pristni. Delite zelo veliko svojega življenja, tako v svojih knjigah kot tudi v zapisih na družbenih omrežjih. Zakaj mislite, da je dobro ali pomembno, da ljudje vedo vse to o vas?

Kar dober del življenja delim z ljudmi, ki mi sledijo na družbenih omrežjih. Delim predvsem stvari, ki so nam vsem skupne. Dvome, utrujenost, veselje, odnose, iskanje ravnotežja. In ker nam je veliko tega skupnega, lahko nastane občutek, da delim zelo veliko. V resnici pa govorim o univerzalnih izkušnjah, v katerih se prepoznavamo kot ljudje.

Ampak verjetno kakšne zgodbe vendarle ostajajo samo vaše?

Tako kot vsi na tem svetu imamo tudi jaz in naša družina svoje zgodbe, ki so samo naše. Intimne, tihe, varovane. Meja obstaja. In zame je zelo jasna.

Ste imeli zaradi tega, ker ste tako odprti v deljenju svojega življenja, kdaj tudi kakšno negativno izkušnjo?

Ja, vendar samo na temo telesa in teže. Nekoč sem napisala zapis o svojih spremembah, povsem človeško, brez dramatike in bila presenečena, kako hitro znajo biti komentarji neprijetni. Še bolj me je zabolelo, da so prihajali od žensk. A tudi to sem poskušala obrniti v nekaj dobrega.

Kako?

Doma sem sedla za mizo s svojima hčerkama in pastorko in smo se o tem iskreno pogovorile. O telesu, o pričakovanjih, o pritisku popolnosti. Zanimivo je bilo videti, kako drugače mladi danes gledajo na te stvari. Mlajša hči me je čisto preprosto pogledala in rekla: »Eh, mami, zakaj se sploh ukvarjaš s temi pacienti.« In morda ima prav. Negativne izkušnje so del javnega prostora. Pomembno pa je, kaj z njimi narediš. Jaz sem jih vzela kot iztočnico za pogovor in za še več nežnosti do sebe.

Kako se danes spoprijemate s kritikami? Se vas še dotaknejo?

Danes me kritike zadenejo drugače. Ne zato, ker bi postala neobčutljiva, ampak ker sem bolj pomirjena sama s sabo. Kot mlajša sem bolj želela ugajati, želela sem si, da nikogar ne bi razočarala. In zato me je vsaka ostrejša beseda zabolela globlje, kot bi bilo treba. Sicer mislim, da sem v najboljših letih. Postavljena sem, odrasla, otroci so skoraj odrasli, imam več časa zase, nisem ves čas utrujena, bolj znam uživati, nimam se potrebe dokazovati, delati kariere.

Kako pomembna pa je za vas pohvala?

Pohvala je lepa, verjamem, da dobro dene vsakemu človeku. A danes je ne potrebujem več za potrditev svoje vrednosti, ampak kot toplino. Kot potrditev, da je nekaj, kar sem naredila, doseglo drugega.

Od koga jo najraje slišite?

Največ mi pohvala pomeni od moža, hčerk, očeta, prijateljev. Njihova beseda ima poseben pomen, ker me poznajo v vseh barvah. Najlepša pohvala je, ko oni rečejo: »To si bila res ti.«

Saša Kovačič

Alenka, kako človek nekje na polovici svoje poti najde tako iskreno in globoko ljubezen, kot je doletela vaju z vašim drugim možem Kamenkom?

Srečala sva se po drobni verigi naključij. Čeprav sama verjamem, da ni bilo samo naključje, srečala sva se dva, ki sva bila na takšno ljubezen pripravljena. Zaljubila sva se skoraj najstniško. Na noro, a hkrati sva bila odrasla. Kar zlila sva se skupaj, tako naravno je bilo, tako samoumevno. Rekla bi, da sva se našla. Dva človeka v postavljenih letih, vedela sva, česa si želiva in kako bi rada živela. Silna ljubezen nama je pomagala, da sva združila najini življenji, ki sta zdaj postali en velik svet.

Ampak ni bilo vedno lahko, tudi o tem odkrito govorite. Kaj je bilo za sestavo vajine zgodbe najtežje?

Najlepše v zgodbi dveh odraslih ljudi je, da si upava povedati tudi, da ni bilo vse preprosto. Najtežje? Združevanje dveh svetov. Dveh vzgojnih modelov. Dveh načinov, kako ščitiš svojega otroka. Otroci pri nama niso bili težava. Midva sva bila, saj je vsak intuitivno branil svojega otroka. Vsak je mislil, da ima prav. In tukaj sva morala resnično odrasti, se veliko pogovarjati in se poslušati, tudi umakniti, ko je bilo treba. Pomagalo je, da sva oba v razmerje vstopila brez zamer iz preteklosti. Z nekdanjima partnerjema sva se namreč razšla spoštljivo in v lepih tonih, kar je bil gotovo temelj.

Je kdaj težko še danes?

Težko na takšen način, kot je bilo na začetku, ni več. Zelo smo uigrani, otroci so skoraj odrasli. Odraslost prinaša vse odtenke te besede. Imamo vsak svoj značaj, utrujenost, razpoloženje. Kdaj nas doleti tempo življenja, odgovornosti, vsakdanji stres. Kdaj kakšna razlika v pogledu na stvari. A vse to so stvari, o katerih se znava pogovoriti.

Delujete tako zelo topla oseba. Ali obstajajo ljudje, ki jih vi ne marate?

Zelo nerada sem v družbi ljudi, ki zavajajo, delujejo vzvišeno, so krivični, sodijo o ljudeh, ki jih ne poznajo. To me odvrača. Najbolje se počutim ob ljudeh, ki so odprti, prijazni in sočutni. Takrat sem tudi jaz najbolj jaz.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi  03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.