Miro Majcen

Ste član druščine živih legend evropskega letalstva, v ugledni družbi astronavta Buzza Aldrina, pravkar preminulega rekorderja skoka s padalom iz vesolja Felixa Baumgartnerja ter hollywoodskih legend Toma Cruisa in Harrisona Forda. Naziv vam je podelila organizacija Letalska akademija Kiddie Hawk, ki vas je imenovala tudi za najboljšega podjetnika na področju letalstva. Kako se počutite kot »živa legenda«?

Predvsem zelo živo. (smeh) V Sloveniji ima to drugačen prizvok kot kje drugje. Ko mi je ameriška akademija podelila ta naziv, sem pomislil: spet nekaj, kar bodo Slovenci sprejeli z mešanimi občutki. Ko sem videl, koliko v Ameriki in Avstriji, kjer so mi podelili priznanje, to pomeni v mojem svetu letalstva in kdo vse pred mano ga je dobil, sem se tudi sam začel spraševati, ali delam nekaj prav ali pa jim je zmanjkalo kandidatov. Odziv me je zelo presenetil in še danes mi je kar malce težko razumeti, da sem po 60 letih med vsemi konkurenti prav jaz naredil tretji mejnik v letalstvu. Nagrada, naziv in postavitev ob bok drugim legendam letalstva mi pomenijo priznanje in dokaz, da letalski svet ceni moj doprinos k razvoju letalstva in verjame, da sem s certifikacijo električnega letala dokazal, da je za komercialno uporabo enako varno kot takšno s pogonom na motor z notranjim zgorevanjem ali reaktivnim pogonom, in tako postavil temelje brezemisijskemu, čistemu in tihemu letalstvu. Od vseh nazivov in nagrad, ki sem jih prejel v življenju, se lahko še najbolj poistovetim s tem.

Se še spomnite, kako ste si predstavljali uspeh v otroštvu?

Kot otrok sem se letal zelo bal, bila so hrupna in pristajala so prav čez našo hišo v Ajdovščini. Nisem bil velik ljubitelj letenja in letal. Bolj sem mislil, da se bom odločil za poklic profesorja, inženirja ali zdravnika, kar je bilo takrat priljubljeno. Res pa je, da sem imel že od nekdaj zelo veliko težavo z okoljem in okolje z mano. Bil sem drugačen od drugih in prepričan, da mi ne bo kaj veliko uspelo. Zgodovino sem se učil preveč v prihodnosti in gledal preveč naprej, zato so imeli profesorji težave z mamo. Ko je hodila na roditeljske sestanke, saj je bil oče Italijan in ni znal slovensko, sem vedno vedel, kaj bo rekla, ko se bo vrnila domov: zakaj ne moreš biti tak kot so vsi drugi. Imam čudno karmo v življenju, ki me po svoje spremlja še danes.

OSEBNI ARHIV

Kaj ste želeli postati? In kako je potem prišlo do letenja?

Potem sem začel spoznavati stvari, ki so me pritegnile. V vse, ki so me pritegnile, sem se zelo poglobil, da sem se jih lotil kar na najboljši način. Še danes je tako. Moraš si postaviti previsoke cilje, kajti visoke imajo vsi. Ko sem se v srednji šoli spoznal s fotografijo, sem deset let živel od tega in razstavljal po vseh kontinentih. Ko sem se začel ukvarjati z menedžerstvom in sem organiziral koncerte, sem videl, da pri nas ni tiskarjev obcestnih plakatov, s katerimi bi se razlikoval od drugih, zato sem kot prvi v Jugoslaviji nabavil velikoformatni sitotisk. Ko sem v Londonu spoznal priponke, sem takoj videl veliko priložnost za posel, saj jih tu še nismo poznali.

V desetih letih smo jih s sloganom Slovenija, moja dežela in podobno naredili več milijonov. Ko sem se podal v letalstvo, sem videl, da moram biti drugačen, edinstven, sicer bom med dvesto proizvajalci izginil. Enako sem razmišljal pri obnovi Koloseja. Prihajamo zadnji na trg, zato moramo imeti najboljšo tehniko, program. Moramo biti prvi, kajti drugi je lahko vsakdo. Temu sem sledil vse življenje. To mi je tudi pomagalo do tega, kar mi nekateri priznavajo kot uspeh.

Kaj danes menite o uspehu?

Uspeh je zahrbtna beseda. Kriterije za uspeh si ljudje postavljamo sami. To, kar je za nekoga uspeh, je za drugega čisto povprečje, sploh če govorimo o subjektivnih, težko merljivih področjih. Za nekoga je Madona najboljša pevka na svetu, drugi pravi, da ne zna peti. Za nekoga je neka slika najboljša, za drugega pa ni nič posebnega. Kriterije postavljamo ljudje, a smo pogosto krivični. Nimamo pravice soditi niti nimamo pri tem kredibilnih kriterijev. Zaradi posla sem bil v več kot 150 državah in zelo pogosto doživel situacije, ki so mi to potrjevale. Kar je nekje standard in zapovedano, je drugod lahko drugače ali celo prepovedano. Če ne znamo razumeti in sprejeti različnih kriterijev in standardov, smo lahko krivični in imamo težave.

Slovite kot eden najširših ljudi, verjetno tudi zaradi takega razmišljanja.

Postal sem previden pri sojenju drugega po tem, kar vidim pri nas. To, da nisem sodil ljudi po svojih, evropskih standardih, mi je dalo možnost postati uspešen v svetovnem merilu. Človek druge barve, nazora, vere, prepričanja in vzgoje vedno vidi stvari po svoje in je prepričan, da ima prav, saj je tako vzgojen. Zato sem lažje razumel, da sem tudi jaz čuden v očeh drugih, in ne samo obratno. Zahodnjaki imamo težavo, da je, kar ni po naših standardih, čudno. Nedavno sem v Sloveniji gostil žensko eminenco iz arabskega sveta. Med pogovorom mi je gospa, ki jo poznam že dolgo, dejala, da ne bi nikdar mogla živeti v Evropi zaradi podcenjevalnega in nespoštljivega odnosa, ki ga imamo zahodnjaki do žensk. Preden sem ji rekel, da imam sam isto mnenje o ženskah v arabskem svetu, mi je odvrnila, da so v Evropi ženske prisiljene delati in se zato ne morejo tako posvetiti družini kot v njenem svetu in da jih večina prejema diskriminatorno nižjo plačo od moških. Pa še kako prav ima, ali ne?

OSEBNI ARHIV

Zelo. Žal.

Veliko je takih primerov. Ko sem videl, da je različnost lahko plus, če jo sprejemaš, mi je bilo laže potovati in poslovati v drugačnem svetu. Tudi mene bi polovica Slovencev utopila v žlici vode, druga polovica bi mi postavila spomenik. Mislim, da nimamo pravice soditi. Če bi sprejeli različnost, bi bilo vsem laže, tudi v politiki.

Zelo mladi ste bili na direktorskem mestu. Ste si kdaj rekli, zdaj mi je pa uspelo?

Večkrat sem se in tudi zdaj se pogosto podcenjujem in o sebi mislim, da nisem zelo sposoben. Imel sem veliko srečo v življenju, da mi je marsikaj uspelo, da imam angelčke, ki me čuvajo, da nisem naredil preveč neumnosti. Je pa res, da mi je večina stvari, ki sem jih želel delati, uspela. To mi je dalo energijo za naprej. Najbolj mi krade energijo občutek nemoči, bolezen, smrt. Dokler imam možnost vpliva, bom tako dolgo migal, da bom to dosegel. Prepričan sem, da v življenju ni naključij. Veliko stvari se mi je zgodilo, za katere se je sprva zdelo, da so nemogoče. Ne ukvarjam se s tem, kar mi ni uspelo, ker mi tudi to krade energijo. Sem kot avto s stalno prižganimi dolgimi lučmi in me ne zanima, ali gorijo zadnje luči. Vedno gledam naprej. To me je dostikrat rešilo in mi pomagalo v težkih trenutkih. S pomočjo ekipe smo kot zmagovalci preživeli vse krize. V sebi imam pozitivizem in povsod vidim možnost rešitve.

Ste kdaj nezadovoljni s seboj?

Nisem, vedno bolj vidim pozitivne stvari kot negativne. Tega, da bi rad izboljšal stvari, tudi pri sebi, ne jemljem kot nezadovoljstvo s seboj, temveč nadgradnjo, kaj bi še lahko naredil, popravil, izboljšal. Nezadovoljstvo doživljam kot negativno energijo, za izboljšanje pa potrebuješ pozitivno energijo. Seveda sem naredil tudi veliko napak, vendar jih doživljam kot naložbo za naprej, kajti noben zid ni predebel, da ga ne bi mogel razbiti z glavo.

Katera pa je največja napaka, ki ste jo storili?

Nisem ravno človek za »prodajanje megle«, zato nisem bil nikoli dober v nekonkretnih in nematerialnih stvareh, tudi pri softveru in elektriki, ki ju ne vidim, nisem tako dober. Enako velja za virtualne posle, zato nisem nikoli zaupal kriptodenarju. Največja poslovna napaka, ki sem jo naredil, a si je ne očitam, je bila, da pred leti, ko je bil en dolar vreden deset bitcoinov, nisem privolil v prodajo svojega letala. K meni je prišel kupec iz Anglije kupit letalo, ki je stalo 130 tisoč dolarjev, in ga hotel plačati s kriptodenarjem. Dejal sem mu, da to pri meni ne bo šlo. Če bi takrat privolil v to, bi danes za 130 tisoč bitcoinov lahko kupil velik del Slovenije. (smeh) Naredil sem kar nekaj poslovnih in življenjskih napak, ampak življenje mora naprej. Na napakah se učim, zato si jih ne očitam. Če se le da, pa delam tako, da drugih ne prizadenem. Sem oven, ki trmasto rine dalje. Z mano ni lahko živeti ne poslovno ne zasebno, nikoli nisem zadovoljen, nikoli si ne dam miru. Hvaležen sem sodelavcem, ki to razumejo in me takega sprejemajo, da smo komplementarni. Glavo imam med oblaki, oni pa so z nogami trdno na tleh. Zato smo odlična ekipa. Če imaš glavo med oblaki, potrebuješ za udejanjanje idej široko ekipo. Vedno mi je uspelo zbrati dobre sodelavce in jih tudi obdržati, ker sem uspehe vedno gradil s kolektivom. To se mi je res obrestovalo. Pipistrel sem zapustil z 230 ljudmi in na prste obeh rok lahko preštejem, koliko jih je v 33 letih odšlo.

Dejan Javornik

Kako vam jih je uspelo obdržati?

Imel sem srečo, da sem razumel, kako slovenski um dojema podjetništvo. Če bi delal po ameriško, bi že tisočkrat propadel. Ko sem zaposlil prve ljudi, sem spoznal, da je Slovenija zelo specifična na področju plač. Ni pomembno, kolikšno plačo ima nekdo, je pa pomembno, kolikšno ima njegov sodelavec čez mizo. Zato pri nas ni bilo razmerje med minimalno in maksimalno plačo nikoli večje od 1 proti 2,5. Vsi smo imeli podobne plače, nihče ni imel niti minimalne niti visoke. Tako se ni nihče počutil ogroženega in ni zavidal drugim. Ko smo delili dobiček, celo milijone od zmag na Nasinih tekmovanjih, je vedno vsak zaposleni dobil enak delež. Vse od šoferja do inženirja. Vsi s(m)o del zgodbe in vsak prispeva k uspehu. Če se človek ne počuti ogroženega, je pripaden in odgovoren.

Imate čisto poseben pristop.

Čeprav smo bili najbolj razvito tehnološko podjetje na področju malega in srednjega letalstva, nisem imel z nikomer podpisane pogodbe o zaposlitvi s konkurenčne klavzulo, da ne sme drugam. In niso šli, ker so v Pipistrelu videli najboljšo možnost zase in za svojo družino. Ker sam nisem izčrpaval podjetja, so to cenili tudi sodelavci. V 33 letih nismo imeli niti ene kraje niti nič pod ključem. Ljudje so cenili moj način vodenja in mi zaupali, da bomo skupaj zmogli. Zaupanje je enako tako v družini kot na ravni države. Brez humanosti, spoštovanja in upoštevanja osnovnih vrednot na dolgi rok ne bo šlo, saj nas bo pokopalo kot civilizacijo. Čudim se, da gredo milijarde za razvoj umetne inteligence, nič pa se ne govori o tem, kako bomo mladim omogočali varovanje pred vso to tehnologijo, ter o ohranitvi humanosti in človečnosti.

Dosegli ste, kar se je doseči dalo. Kaj vas žene naprej?

Ta svet ponuja še polno izzivov. V življenju nisem razvil nobene inovacije zaradi inovacije same. Vedno sem najprej pogledal, kje je težava, kaj manjka, da je obstajal trg zanjo, saj sem razvijal z lastnim denarjem. Večji je bil izziv, bolj sem bil prepričan, da se ga bom lotil. Ko vlagam v zagonska podjetja, gledam, kje kaj manjka, kaj je treba narediti in kaj bi lahko še naredil. Po svoji naravi bistveno raje dajem kot prejemam, zato tudi toliko donacij, predvsem v javno zdravstvo, saj verjamem vanj. Deliti in pomagati mi pomeni notranje zadovoljstvo in me žene naprej. Vedno gledam, kaj bi bilo treba še narediti. Živimo v državi, ki je 70-odstotno prekrita z zelenjem, vodo lahko pijemo povsod, živina se pase po travnikih, ker še ni tako ekstremnih vremenskih pojavov, da bi uničili krmo za živali ali imeli puščavo. Takih butičnih dežel, kot je Slovenija, kjer imamo krasne pogoje za življenje in pridelavo hrane, je na svetu vse manj. To želim ohraniti, obenem pa tudi dati možnost kakovostnega prehranjevanja vsem ljudem.

Miro Majcen

Lotili ste se nadvse zanimivega projekta.

Ko sem izvedel, da je celično kmetijstvo, gojenje izvornih celic tako napredovalo, da lahko celico motiviraš, da se razvija v mišično tkivo, kri, kost, meso itd., sem začel razmišljati, kako bi s to tehnologijo ljudem in tudi deželam, ki so odvisne od uvoza hrane, omogočil, da doma pridelujejo meso. Temeljito sem raziskal možnosti in ustanovil podjetje, ki to razvija. Ni mi izziv samo, kako hrano proizvesti, temveč kako to storiti na najbolj ekološki način. Moj končni cilj je, da bomo imeli doma tako kot pralni stroj poenostavljeno proizvodnjo tkiv mesa, da si bo zrezek vzgojil vsak sam. Verjamem v tehnologijo proizvodnje hrane kjerkoli na planetu, ki bo energetsko učinkovita in do okolja nevtralna.

Kakšno mnenje imate o sebi?

Redko se zasačim pri spraševanju o sebi, saj so najbolj subjektivna prav mnenja o samem sebi. Zvečer, preden grem spat, ob enih ali dveh ponoči, berem forume, da spoznavam, kakšna mnenja imajo ljudje o meni. Berem tudi negativna, saj mi to ponudi možnost, da kaj spremenim, izboljšam. Seveda je moja odločitev, ali so mnenja objektivna ali subjektivna, saj imam pravico biti takšen, kot sem. Ni se lahko odločiti, katero mnenje o meni je tisto, s katerim bi se poistovetil.

Pred leti ste prodali podjetje in izvedli največjo donacijo v zgodovini Slovenije. Kako ste se odločali, kdo bo dobil denar?

Ko sva s hčerko vedela, da bova prodala, sva se veliko ukvarjala s tem izzivom. Ljudje imamo veliko potreb in težav, in četudi je Slovenija majhna, sva se zavedala, da čeprav bi dobila tisočkrat več denarja, ne bi mogla pomagati vsem, ki potrebujejo pomoč. Obenem pa je tudi nemogoče postaviti merilo, komu pomagati in komu ne. Ne domišljam si, da bi lahko sam ocenjeval, ali je nekdo, ki mu je zgorela hiša, bolj potreben pomoči od tistega z razbitim avtom, paraplegika, ki mu socialna služba ne da vozička … O tem sva se veliko pogovarjala in na koncu ugotovila, da bi lahko bila z donacijami in pomočjo po sistemu »nekaterim da in drugim ne« nepravična ter naredila kopico krivic in nezadovoljstva – tudi zase. Zato sva se odločila, da bova donirala v projekte splošnega pomena s področja zdravstva, zaščite …

Kakšen načrt je bilo treba narediti?

Zavedala sva se tudi, da ne bi mogla podrobno preveriti vseh prošenj, ki prihajajo. Za to bi potrebovala ekipo 20 ljudi, ki bi to pregledovali in preverjali. Smo pa odprti tudi za različne poslovne ponudbe, ki prihajajo na spletno strani družinskega podjetja, imamo kontakt za to. Ljudje pošljejo opis produkta, storitve. Naša ekipa to potem pogleda in skupaj naredimo izbor. Sam se nikdar ne odločam v imenu profita ali poslovne uspešnosti, temveč pogledam, ali bi mene pritegnilo, ali bi bilo dobro in ali mi pomeni izziv. Nekatere ideje so zelo dobre: denimo sup na električni pogon, brisalnik za čelado, pametna krmilnica, kontrast za PETCT-preiskavo, ki pove, ali je telo dojemljivo za zdravljenje s kemoterapijo … Prejmemo tudi polno produktov, idej in inovacij, ki bi bile zanimive, vendar nimamo kapacitet, da bi se z vsemi ukvarjali.

Kako radi svoje znanje delite naprej?

Zelo! Rad grem, če le imam čas, predavat kot gost, z veseljem delim svoje izkušnje. Zlasti mladi imajo danes ogromno znanja, manjkajo pa jim izkušnje. Tudi sam sem šel pogosto z glavo skozi zid brez rešitve, ker nisem imel nikogar, ki bi mi rekel, da to ne gre. Tudi če ne grem v solastništvo zagonskih podjetij, rad svetujem. Obiskujem srednje šole, fakultete, tudi bolj ozke družbe podjetnikov. Svojih predavanj nikoli ne zaračunam niti potnih stroškov, vedno grem brezplačno. Zelo pa sem srečen, če se organizator vede družbeno odgovorno in kaj podari za dobro širše družbe.

Ste v letih, ko vaši vrstniki razmišljajo o upokojitvi ali pa so že upokojeni. Kako si prihodnja leta zamišljate vi?

Za človeka z določenim socialnim statusom, kot ga imam jaz, ni pošteno, da bi šel v pokoj in živel na račun države, ker država nima denarja. (smeh) Raje še kaj prinašam v pokojninsko blagajno. Mislim, da se bo to nadaljevalo. Kmalu bom imel 50 let delovne dobe, a si ne predstavljam, da ne bi delal. Delo mi je motivacija in v užitek, zlasti z mladimi. Imam dober um, tudi telo. Imam še ogromno projektov, tudi če bi hotel, se ne morem upokojiti.

Slovenija

Mitja Sojer Mič: Mnogi so mu napovedovali neuspeh

Koliko zdaj delate? Se znate tudi ustaviti?

Če se le da, grem vsak dan hodit za dve ali tri ure. Živim v Ajdovščini in čisto blizu imamo hrib, kamor grem v gozd v naravo, med srne, zajce … Uživam, ko se lahko tudi telo bolj napreza. Seveda grem še letet, vsake toliko si vzamem čas za kakšno masažo, doma imam čudovit travnik, vrt in tudi nekaj živali (kokoši, ribe, pred časom sem imel tudi psa in mačke). S hčerko sva celo vzgojila srako, ki je padla iz gnezda. Vedno pa me bodo zanimale zanimive stvari tako doma kot po svetu.

Članek je bil objavljen v številki revije Obrazi  08/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Miro Majcen