Mumija: Film Leeja Cronina
Za vse, ki so se nekoč navduševali nad filmi franšize Mumija ...
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Prihaja novo poglavje, ki želi odpreti še kakšno neodgovorjeno vprašanje in na znano temo pogledati z drugačne, precej temnejše perspektive. Režiser Lee Cronin je svoje ime samozavestno postavil kar v naslov filma – morda kot znak, da gre za izrazito avtorski projekt, pod katerega se podpisuje tako režijsko kot scenaristično. A še pomembneje: s tem namiguje, da želi jasno začrtati distanco do bolj pustolovsko obarvanih filmov o mumijah, ki sta jih od leta 1999 zaznamovala raziskovalec Rick O'Connell (Brendan Fraser) in pogumna bibliotekarka Evelyn/Evy Carnahan (Rachel Weisz). Tokrat ton ni več lahkoten in zabavno avanturističen – ostaja pa osrednji motiv: mumija.
Zgodba se začne z izginotjem mlade hčerke novinarja, ki brez sledu izgine v puščavi. Razbita družina obstane v boleči praznini, dokler se osem let pozneje deklica nenadoma ne vrne. A kar bi moralo biti čudežno in radostno snidenje, se kmalu prelevi v srhljivo negotovost. Vrnitev namreč ni preprosta – nekaj v njej ni več povsem človeško. Ko družina stopa po tanki meji med racionalnim in nadnaravnim, se začne razkrivati, da je bilo prebujeno nekaj starodavnega, nekaj, kar presega njihove predstave o resničnosti.
Cronin, znan po tem, da grozljivko spremeni v skoraj otipljivo, temačno izkušnjo, poudarja, da gre za najtemnejši, najintenzivnejši in najbolj nepričakovan del v zgodovini te franšize. Če so prejšnji filmi stavili na spektakel in pustolovsko dinamiko, se ta osredotoča na tesnobo, psihološki razkroj in občutek neizbežnosti.
Glasbo podpisuje Stephen McKeon, irski skladatelj filmske glasbe, ki je že skoraj dve desetletji prisoten v svetu filma. Njegova partitura morda ne izstopa kot samostojna zvezda filma, vendar učinkovito in premišljeno podčrtuje napetost ter stopnjuje občutek nelagodja. Nova Mumija se zavestno odmika od spektakla in nostalgije ter stopa v bolj mračne, skoraj intimne vode groze. Vprašanje pa ostaja – ali smo pripravljeni slediti temu premiku?