Rock Otočec: Velika zgodba v veliki knjigi
Bilo je blato, bila je glasba, bila je svoboda. In bila so poletja, ki jih mnogi še danes ne morejo pozabiti.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Rock Otočec je bil mnogo več kot festival. Bil je kraj srečevanj, prvih ljubezni, nepozabnih koncertov in prijateljstev, ki so trajala še dolgo po zadnjih odigranih akordih. Petdeset let po njegovih začetkih je zgodba enega najpomembnejših slovenskih glasbenih dogodkov dobila tudi svojo filmsko in sedaj tudi knjižno podobo.
Začetki Rock Otočca segajo v leto 1976, ko ga je prvič pripravila skupina mladih zanesenjakov. Festival so ponovno organizirali leta 1983, nato pa sta ga leta 1997 obudila Franci Kek in Marjan Pirnar. Kar je sledilo, je postalo pomemben del slovenske glasbene zgodovine. Rock Otočec se je razvil v enega ključnih poletnih glasbenih dogodkov v regiji, v začetku novega tisočletja pa se je uvrščal tudi med vidnejše evropske festivale.
V 17 zaporednih letih ga je obiskalo več kot 250.000 ljudi, na njegovih odrih pa se je zvrstilo več kot 700 glasbenih skupin. Med njimi so bili Fun Lovin' Criminals, Living Colour, Guano Apes, Asian Dub Foundation, Stereo MC's, Henry Rollins, Chumbawamba, Papa Roach in Billy Talent. Festival pa ni odpiral vrat le uveljavljenim imenom. Na predizbornih tekmovanjih v Sloveniji, na Hrvaškem, v Italiji ter občasno tudi v Bosni in Hercegovini in Avstriji se je predstavilo več kot 6500 mladih glasbenikov.
Na tem odru so zrasle legende
Rock Otočec je pomembno zaznamoval tudi razvoj domače glasbene scene. Z njim so rasle skupine, kot so Siddharta, Big Foot Mama, Dan D in Mi2. Za marsikaterega glasbenika je nastop na tem festivalu pomenil pomembno prelomnico.
Grega Skočir se tega obdobja spominja z besedami: »Zelo smo ponosni, da nam je prav Rock Otočec zaoral našo pot, ki jo orjemo, obdelujemo in žanjemo še danes.«
Podobno je festival v spominu ostal Tomiju Megliču: »Festival Rock Otočec je imel nedvomno velik pomen za skupino Siddharta in tudi zame osebno. Leta 1999, komaj leto po izidu našega prvega albuma Id, se nam je ponudila priložnost, da nastopimo na velikem odru največjega in najbolj priljubljenega festivala pri nas. Nepozabno! To je bil zagotovo eden izmed prelomnih koncertov, ki nam je omogočil uspeh tudi v prihodnje.«
Jernej Dirnbek pa je v nekaj stavkih ujel vzdušje, zaradi katerega je Rock Otočec postal nekaj posebnega: »In potem se zgodi Rock Otočec, glasbeni festival v polnem pomenu te besede. Več tisoč mladih na kupu, željnih žive glasbe, družbe sorodnih duš, občutka svobode in pripadnosti. Z glasbenim programom, kot ga pri nas še ni bilo. Od takrat naprej je na sceni veljalo le še eno merilo: »Ej, a letos igrate na Otočcu?««
Festival je imel tudi širši družbeni pomen. V letih po osamosvojitvi je postal prostor svobodnega izražanja, povezovanja in druženja mladih iz različnih držav. Ni bil elitističen dogodek, temveč festival, na katerem so se srečevali ljudje različnih generacij in življenjskih zgodb. Hkrati je pripomogel k večji prepoznavnosti rockovske glasbe v Sloveniji ter vplival na razvoj poznejših glasbenih festivalov.
Nikola Sekulović, ki je z različnimi zasedbami sodeloval pri festivalu od leta 1983 do 2013, je njegovo zapuščino opisal takole: »Festival se nikoli ni spremenil v »mašino« za ustvarjanje dobička in se je pravočasno tudi dostojno zaključil. Morda je njegova zapuščina prav v tem: nič ni samoumevno, tudi čudeži se enkrat morajo končati.«
Film, ki nas je vrnil v najlepša festivalska leta
Ob petdesetletnici začetkov Rock Otočca je leto 2026 posvečeno njegovi bogati zgodovini. Poleg razstave in obsežne monografije je nastal tudi dokumentarni film Rock Otočec, ki ga je režiral Jurij Moškon. Film je premiero doživel septembra na muzejskih vrtovih Dolenjskega muzeja v Novem mestu, pozneje pa so ga prikazali tudi drugod po Sloveniji.
Devetdesetminutni dokumentarec je nastal iz izjemno bogatega arhiva, ki obsega kar 17 dokumentarnih filmov, posnetih v različnih letih festivala, in na desetine ur posnetega gradiva. Moškon, ki je zgodovino Rock Otočca dokumentiral že med njegovim delovanjem, je skupaj s producentom Francijem Kekom izbral prizore, ki danes sestavljajo živahen filmski sprehod skozi festivalsko zgodovino.
Film ne prinaša le pregleda nastopov in glasbenikov, ki so stopili na znameniti oder. Skozi arhivske posnetke oživijo tudi obiskovalci, festivalsko zakulisje in tisto posebno vzdušje, zaradi katerega je Rock Otočec prerasel okvir običajnega glasbenega dogodka.
Film smo si ogledali tudi v Ljubljani in priznati moramo, da nas je povsem navdušil. Predvsem zato, ker ne deluje kot običajno dokumentarno naštevanje dogodkov, temveč gledalca skozi glasbo in avtentične posnetke popelje naravnost v čas, ko je bilo nekajdnevno druženje ob Krki za mnoge vrhunec poletja. Ob ogledu hitro postane jasno, zakaj je festival toliko ljudem ostal v tako lepem spominu. In zakaj ga še danes pogrešajo.
Prav film lepo dopolnjuje tudi obsežno knjigo, saj tisto, kar na njenih straneh ostaja ujeto v fotografijah in zapisih, na filmskem platnu znova zaživi v zvoku in gibanju.
Veličastna knjiga, večni spomin Rock Otočcu.
Če film obuja spomine skozi gibljive podobe, jih nova monografija ohranja v besedah, fotografijah in celo originalnih festivalskih predmetih. In prav njena izdelava je postala zgodba zase.
Knjigo je oblikovala Mateja Panter, zaradi velikosti in zahtevne zasnove pa je njena izdelava predstavljala izjemen tehnični izziv.
Meri 30 krat 30 centimetrov, nekatere strani pa se dodatno razprejo na širino kar 120 centimetrov. Vanjo so vključeni tudi originalni predmeti s festivala. Ker tako širokega tiska ni bilo mogoče izvesti v Sloveniji in okolici, so ustvarjalci rešitev sprva iskali na Kitajskem. Toda po pripombah na poskusni izvod je tamkajšnja tiskarna od projekta odstopila.
Rešitev je nazadnje našel knjigovez Primož Horvat, ki se je domislil načina, kako zahtevne razprte strani izdelati s tiskom dveh 90-centimetrskih delov namesto ene 120-centimetrske pole. Po njegovih besedah v 35 letih dela še ni sodeloval pri izdelavi tako zahtevne knjige.
V njej so poleg osrednjega besedila zbrani zapisi 40 avtorjev, ki so bili na različne načine povezani s festivalom, ter fotografije kar 85 fotografov. Nastal je obsežen dokument nekega obdobja, v katerem se prepletajo glasbena zgodovina, osebni spomini in podobe festivalskega življenja.
Vlado Kreslin je knjigo opisal z besedami: »Veličastna knjiga, večni spomenik Rock Otočcu, triinpolkilski prispevek zgodovini slovenske popularne kulture.«
Rockovski poznavalec Igor Vidmar je bil še bolj slikovit: »To res ni navadna knjiga, pa tudi »nenavadna« je preblago: to je preprosto fenomen, knjižno utelešenje Rocka Otočec v vsej njegovi veličini in teži, jedrnatosti za zgodovino osvoboditve slovenskega rocka! Zato ji pripada častno mesto v skromni bibliografiji rocka pod Slovenci.«
Novinar, vojni poročevalec in književnik Erik Valenčič pa je svojo oceno strnil v en sam stavek: »Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje videl boljšo dokumentarno knjigo.«
Nad knjigo je navdušen tudi Tomi Meglič, ki je prispeval enega od zapisov: »Trikilogramska čudežna knjiga zapisov, spominov, zgodb in fotografij skozi desetletja največjega festivala pri nas. S Siddharto smo na Otočcu nastopili 5x in tudi sam sem prispeval kratek zapis v ta neverjeten mozaik. Hvala, Franci! Priporočam vsakomur!!!«
Fotograf, udeleženec in nastopajoči Andrej Damjanovič pa je v knjigi prepoznal predvsem spomin na čas, ki ga je danes težko pojasniti tistim, ki ga niso doživeli:
»Ne samo knjiga: trikilogramski mega projekt, ki se z vsako obrnjeno stranjo pred tvojimi očmi sestavlja v vedno bolj smiselno celoto, da dobi tisti končni zaključek; tisto res pravo nasvidenje. To je oris brezskrbne množice ljudi, nekega svobodnega in neponovljivega obdobja - dokumenta naših življenj. Zeitgeist, ki ga danes mlajšim generacijam skoraj ni mogoče več razložiti. To je bil, je in vedno bo: Rock Otočec, naš največji festival!«
Rock Otočec je že zdavnaj utihnil, a spomini nanj očitno niso. Za nekatere je bil to prvi veliki koncert, za druge prva ljubezen, za tretje začetek glasbene poti. Knjiga, film in razstava zdaj ohranjajo vse te zgodbe tudi za tiste, ki nikoli niso stali pred njegovim odrom. Morda je prav v tem njihova največja vrednost: da lahko vsaj za trenutek začutimo čas, ki se ne bo več vrnil.