Ekipa

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pred dnevi je v 85. letu starosti umrl Miloš Šoškić, dolgoletni kapetan, trener in funkcionar ljubljanske Olimpije. V zgodovini zmajev ima prav posebno mesto. Združeval je različne vloge, od nogometaša, trenerja, tehničnega vodje in tudi športnega direktorja.

Rodil se je na Kosovu, prve nogometne korake je naredil v OFK Beogradu, igralsko se je uveljavil pri Trepči iz Kosovske Mitrovice in leta 1964 prestopil v Olimpijo, ki je bila takrat ambiciozen drugoligaš.

V skoraj treh desetletjih delovanja ji je vtisnil prepoznaven pečat, zaznamovan z redom, delovno etiko in neomajno disciplino, težave pa je praviloma reševal preudarno in brez nepotrebnih konfliktov. »Prepričan sem, da je najslabši mir boljši kot najboljša vojna. Ne samo v nogometu, tudi v družini ali med prijatelji,« je pogosto poudarjal.

Tretji na večni lestvici

Kot igralec je v zeleno-belem dresu odigral 360 tekem, kar ga uvršča na tretje mesto na lestvici nogometašev z največ nastopi v zgodovini kluba. Borbeni osrednji branilec je bil tudi kapetan ekipe, a njegov vpliv se ni končal ob koncu igralske kariere.

Leta 1988 je prvič prevzel trenersko vlogo pri Olimpiji in jo spet pripeljal v prvo jugoslovansko ligo. A ne le v Olimpiji, priljubljeni Šole je globok pečat pustil v celotnem slovenskem nogometu. Po osamosvojitvi je vodil tudi Muro, Gorico, velenjski Rudar, Korotan, Ljubljano, Komendo, Mengeš in Ivančno Gorico.

Ekipa

»Povsod mi je bilo lepo, v Murski Soboti, Novi Gorici, Velenju, na Prevaljah, pa tudi v Komendi, ki sem jo iz tretje lige pripeljal v drugo. Bistveno je, da so igralci plačani. Ne morejo biti praznih žepov, da nimajo niti za sok. Pomembno je, da so naloge v klubu razdeljene, da vsak ve, kaj dela. Tako lahko trener z moštvom v miru dela.«

· Nogomet

Umrl Miloš Šoškić, ki je Muro popeljal med elito

Vedno je trajalo več ur

Za novinarje je bil vedno zanimiv, prijeten sogovornik. Nadvse iskriv. Ob vsakem srečanju je mnoge anekdote stresal iz rokava, takšni in drugačni pogovori so se hitro zavlekli tudi v nekaj ur.

Ko si bil dogovorjen z Milošem Šoškićem, je bilo vse druge predvidene obveznosti za ta dan najbolj smotrno že vnaprej prestaviti. Ker je bilo kristalno jasno, da jih ne boš utegnil opraviti.

Šole nikoli ni dovolil, da bi se potem, ko je bil uradni del zaključen, kar razšli. Vedno znova je bil pripravljen deliti številne življenje izkušnje, razmišljanja. Bil je poln modrosti, med druženjem z njim je čas tekel hitreje.

Revolucija na igrišču

Spominjali se ga bomo tudi kot strokovnjaka, ki je vzbudil pravo revolucijo v jugoslovanskem nogometu, ko se je odločil za igro z napadalno usmerjenima bočnima branilcema. 'Izumil' je Grego Židana in Đonija Novaka. »Šele pozneje so mi priznali, da sem bil na nek način trenerska avantgarda, ko sem Đoniju Novaku in Gregorju Židanu namenil vlogo ofenzivnih bočnih branilcev.

Ko smo igrali proti Vojvodini, ki je bila takrat vodilna v jugoslovanski ligi, je njen trener Ljupko Petrović samo gledal in spraševal: 'Pa kaj je zdaj to?' Zmagali smo s 3:0. Potem smo igrali proti zagrebškemu Dinamu, trener Josip Kuže pa se je odločil, da bo zaprl poti proti svojim vratom po bokih. Z Novakom in Židanom so imeli toliko dela, da so komaj držali izid 0:0. Potem pa so se odprli in zmagali smo s 3:0.«

Druga pot, če je pot prekrižala črna mačka

Miloš Šoškić je bil pravi mojster psihološke obravnave igralcev, nadzoroval je tudi njihovo zasebno življenje, znan je bil tudi po svojem vraževerju. Imel je rituale, ki so bili 'zabetonirani', črna mačka je bila njegova največja sovražnica.

Če je bila denimo ekipa z avtobusom na poti na gostovanje in mu je črna mačka prekrižala pot, je bilo vsem takoj jasno, kaj se bo zgodilo – voznik je moral poiskati drugo pot. In še bi lahko naštevali. Ter se smejali ...

Tudi tam zgoraj bo gotovo našel svojo ekipo, s katero bo zmagoval. Šole, počivaj v miru.