Šimen Zupančič

Udeležili smo se posveta na temo vrednosti, ki jo v Sloveniji vsako leto zavržemo skupaj z odpadki.  Posvet z naslovom Cena udobja: odpadki in zavržena vrednost je pripravil Inštitut za strateške rešitve (ISR). Na dogodku, ki je gostil strokovnjake najrazličnejših področij, so sodelujoči odpirali vprašanja na temo, zakaj nekatere materiale družbeno še vedno razumemo kot odpadek namesto kot vir, ki bi ga bilo mogoče znova uporabiti.

Šimen Zupančič

Razprava je izhajala predvsem iz razkoraka v slovenskem ravnanju z odpadki. Stopnja recikliranja komunalnih odpadkov v Sloveniji dosega 59,8 odstotka in občutno presega evropsko povprečje, ki znaša 47,7 odstotka. Ob tem pa Slovenija pri kazalniku dejanske krožne rabe materialov dosega le 10,1 odstotka, je opozoril direktor ISR Tine Kračun in povzel: »Delujemo kot učinkovit ločevalec, ne pa kot učinkovit predelovalec. Odpadki niso več nekaj, kar se dogaja na robu družbe, temveč postajajo eno od osrednjih geostrateških vprašanj tako v Sloveniji kot v Evropski uniji.«

Šimen Zupančič

Na eno glavnih tem razprave, kje je meja med odpadkom in surovino oziroma kdaj odpadek postane surovina, je mogoče pogledati z zelo različnih perspektiv. Med drugim je na mestu vprašanje, ali mejo med odpadkom in surovino določajo lastnosti materiala ali način, kako ga družba vrednoti in pravno opredeljuje. »Že dolgo vemo, da ljudje radi kategoriziramo stvari. Najraje imamo binarne kategorije, novo ali staro, lepo ali grdo, uporabno ali neuporabno,« je uvodoma pojasnila doc. dr. Daša Ličen, raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, in nadaljevala z zanimivim predavanjem na temo, da je tudi razumevanje odpadka izrazito kulturno pogojeno. Denimo v smislu, da kar je v našem dojemanju grdo in neuporabno, ne more biti hkrati koristno in uporabno.

Šimen Zupančič

Razprava se je ob tem razširila na vprašanje, kako naš odnos do materialnega sveta sploh oblikuje dojemanje vrednosti. Večino časa ostajamo ujeti v tok vsakdanjega delovanja, kjer skrbimo za svoje življenje, redkeje pa razmišljamo o posledicah. »Večino človeške zgodovine se nismo kaj dosti ukvarjali z okoljsko krizo,« je dejal filozof in kantavtor Primož Vidovič. »Na svet smo gledali kot na nekaj, kar je tu za nas. Danes, v antropocenu, ko imamo občutek, da svet obvladujemo, pa hkrati vse bolj čutimo, da nam uhaja iz rok.«

Šimen Zupančič

Doc. dr. Saša Babič, predstojnica Inštituta za narodopisje ZRC SAZU, je ob tem opozorila, da je pojem odpadka globoko zakoreninjen tudi v jeziku. »Odpadek, nekaj kar pade dol, je vedno spodaj, v našem konceptualnem svetu pa tisto, kar je spodaj, pogosto razumemo kot brez vrednosti. Eden od izrazov za odpadek je tudi svinjarija, ki pomeni umazanijo, nekaj, kar povezujemo z nečistočo.«

Slovenija ločuje dobro, predeluje pa slabše

Predsednik uprave Alpacem Cementa dr. Tomaž Vuk je dodal, da ovire pri ponovni uporabi odpadkov oziroma materialov niso tehnične, temveč regulatorne in miselne. Segel je po analogiji iz narave: vsak živi sistem producira odpadke, pri čemer se vedno pojavi dodaten podsistem, ki jih predela. Tega v slovenskem gospodarstvu še ni.

»Če tega v Sloveniji ne bomo znali narediti sami, bodo to naredili drugi in nam to tudi zaračunali,« je posvaril. Ob tem je poudaril, da industrija ne deluje v vakumu, temveč v okviru trenutnega ekonomskega sistema. Opozoril je, da odgovornost v družbi ni enakomerno porazdeljena. »Tisti, ki sistem obremenjujemo več, imamo večjo odgovornost. Nujno je, da znotraj družbe poiščemo konsenz o rešitvah na tem področju.«

Na pomen sistemskih rešitev je opozorila tudi generalna direktorica direktorata za okolje na ministrstvu za okolje, prostor in energijo mag. Tanja Bolte, ki je izpostavila izkušnje Nizozemske, kjer stopnja krožne rabe materialov dosega približno tretjino. Slovenija ima po njenem mnenju potencial, da postane pionirka krožnega gospodarstva, vendar le, če bo država sposobna z zakonodajo aktivno spodbujati ponovno uporabo materialov.

Šimen Zupančič

Vprašanje vloge znanosti v odnosu do ekonomije je odprl prof. dr. Henrik Gjerkeš, profesor in strokovno-raziskovalni svetnik z Univerze v Novi Gorici ter Gradbenega inštituta ZRMK, in izpostavil, da sodobni izdelki postajajo vse kompleksnejši in zahtevajo vedno nove surovine, tudi redke in okoljsko obremenjujoče, kot so grafit in druge kritične kovine. »Morali bi narediti razmislek, ali to sploh potrebujemo,« je poudaril in dodal, da tehnološki napredek sam po sebi še ne pomeni družbenega napredka. Po njegovih besedah bi morala znanost odigrati bolj aktivno vlogo pri usmerjanju razvoja, ne le kot podpora ekonomiji, temveč kot njen korektiv.

Šimen Zupančič

Razpravo je zaokrožil direktor Pannonia Bio Gas mag. Franc Dover, ki je opozoril, da sistem deluje najbolje takrat, ko ga sploh ne opazimo, in spomnil, da je Slovenija v zadnjem desetletju naredila velik napredek, saj se je stopnja recikliranja z 22 odstotkov leta 2010 povzpela na skoraj 60 odstotkov danes. Po njegovih besedah je ključni premik predvsem v načinu razmišljanja. »Mešani komunalni odpadek je najdražji odpadek. Najboljši odpadek pa je tisti, ki sploh ne nastane ali pa je pravilno ločen.« Razlika je pogosto v eni sami odločitvi. »Če nekaj vržemo v črni zabojnik, smo ga dokončno spremenili v odpadek. Če ga odložimo med biološke odpadke, pa lahko postane kompost ali vir energije.«

Šimen Zupančič

Dogodek je sklenil priznani ilustrator in stripar, prejemnik Prešernove nagrade Ciril Horjak, ki je med posvetom ustvaril umetniško delo na temo osrednjega vprašanja razprave, kdaj odpadek preneha biti odpadek. Umetnino je zasnoval iz porabljenih oziroma zavrženih materialov, med drugim iz ostankov, povezanih s priznanimi umetniškimi deli, ter z gradbišča pri ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport, kjer trenutno poteka prenova. Končni motiv, podoba lipicancev, je simbolno zaokrožil razpravo o prehodu od odpadka k novi vrednosti.

Vsebino omogoča podjetje Alpacem.