L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Če boš priden kot čebela, boš imel vedno dosti dela. To je zgovoren in zelo ljub pregovor 75-letnemu Tonetu Pavliču iz Orehovice, članu Čebelarskega društva Šentjernej, ki je med najstarejšimi čebelarskimi društvi v Sloveniji in letos slavi 120 let delovanja.

»Vseskozi imam čebele, čeprav je bilo dela vedno veliko – hodil sem v službo, doma smo imeli manjšo kmetijo. A za čebele mi ni nikoli zmanjkalo časa,« se nasmeje Tone, ki se je čebelam zapisal že pred pol stoletja.

Čebelari od petnajstega leta in pravi, da so ga čebele navdušile. »Ta drobna bitja so me naučila marsičesa v življenju: preudarnosti, radodarnosti, občutka za skupnost in delavnosti.«

Med vojsko pomagala sestra

Pri njih doma ni bil nihče čebelar, je pa čebele imel sosed Franc Zagorc oz. Čičetov Franc, kot so mu rekli. Kot osnovnošolec jih je Tone hodil gledat in občudovat, pa še k drugim čebelarjem v okolici. Prve roje in panje mu je dal prav Čičetov Franc in tako je Tone začel čebelariti. »A kaj, ko sem moral prav kmalu na služenje vojaškega roka, ki je trajalo kar leto in pol. Takrat sem imel šest panjev. Skrbelo me je, kako bo s čebelami,« se spominja.

K sreči mu je na pomoč priskočila sestra. Ker takrat še ni bilo telefonov, sta si dopisovala po klasični pošti. »Vsak teden sva si pisala, kako je s čebelami, po pošti sem ji svetoval, kaj naj naredi, ona me je obveščala nazaj.« Sestra je svoje delo opravila več kot dobro, saj ko se je Tone vrnil domov, panjev ni bilo več šest, ampak dvanajst. »Ob ženitvi leta 1972 pa sem imel že 24 družin,« pove ponosno.

Njegova čebelja družina se je povečevala. Največ je imel 80 panjev in pridno je spremljal vse novosti, ki so lajšale delo čebelarja. Pri Jožetu Šuštaršiču iz Pristave se je navdušil nad tovornjakom za čebele in skupaj sta jih vozila na pašo celo v sosednje hrvaške kraje.

L. M.

Čebele na pašo na Hrvaško

»Od Krke sem kupil tovornjak znamke Deutz in ga preuredil za prevoz čebel. Nanj sem naložil 66 družin. Z Jožetom sva krožila vsepovsod, čebele sva vozila na pašo akacije v Kutino, na repico v Gradiško, na kostanj v Šutno pa v Gorski kotar, Liko itd.,« je spomine obujal Tone.

»Bilo je lepo, kamor sva prišla, povsod so naju lepo sprejeli. Nekaj so dali na čebele in mi smo se lepo oddolžili,« pove Tone, ki ima danes kot upokojenec med 30 in 35 družin. Pove, da zdaj prideluje zlasti cvetlični in kostanjev med, čebelnjak pa ima v Vajndolu pod Gorjanci, ob zidanici in vinogradu.

Z letošnjo letino je kljub suši zadovoljen. Obe vrsti medu so že točili in vsega brez težav prodajo doma. Stranke so že stalne. »Take, ki cenijo domač, kakovosten med in naš trud. Zdaj pa že pridno krmim in crkljam čebelice, da bo prihodnja sezona čim boljša,« pove Tone, ki se spominja tudi let, ko ni bilo najboljše, zlasti zaradi neugodnih vremenskih razmer spomladi. »Kar nekaj pogojev mora biti izpolnjenih v času medenja, od prave vlage, temperature, miru, vedno se pač vse ne izide.«

Navdušil mlajše

Tone, ki se odlično drži za 75 let, k čemur gotovo pripomore tudi redno uživanje propolisa in medu, bo s čebelarjenjem vztrajal. »Čebele mi pomenijo vse. Čas, ki ga preživim z njimi, je za dušo. Delo s čebelami me pomirja,« pove naš čebelar, vesel, da ga vseskozi podpira žena Mimi.

»Žena je moja zvesta življenjska sopotnica, čebele pa so moje ljubice, brez njih ne morem,« se nasmeje Tone, zadovoljen, da je za čebelarstvo navdušil kar nekaj mladih, tudi zeta. Morda gresta po njegovih stopinjah tudi vnukinji.