Knjižnica na kolesih: Luka in Jernej pripeljeta knjige do domačega praga
Njuna knjižnica je na cesti: vsak mesec obiščeta 69 postajališč. Na bibliobusu je 7500 knjig, v skladišču pa še 45.000.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Potujoča knjižnica z bibliobusom je del Službe mreže krajevnih knjižnic pod okriljem Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto. Svojo dejavnost opravlja od leta 1978 in omogoča dostop do knjig v oddaljenih dolenjskih in belokranjskih podeželskih krajih, pa tudi v urbanih območjih ter v specifičnih okoljih, kot so domovi za starejše, osnovne šole, VDC-ji in podjetja. Število postajališč je skozi čas naraščalo, danes se mesečno ustavlja na 69 postajališčih.
Potujoča knjižnica je prav tako kot splošna knjižnica namenjena bralcem vseh starosti. Njena knjižna zbirka vključuje gradivo od kartonk in slikanic za najmlajše do leposlovja različnih žanrov: poezijo, zgodovinske, družbene, kriminalne, pustolovske, biografske in znanstvenofantastične romane (tako za odrasle kot za mladino) ter tudi strokovno literaturo z vseh področij človekovega znanja.
Potujoča knjižnica pa niso samo knjige na kolesih, temveč za tem stojita dve osebi: Luka Mežan, višji knjižničar in vodja potujoče knjižnice, ter Jernej Cetinski, knjižničar in voznik.
Luka Mežan je v prostem času krvodajalec, 30 let je tudi zavzet gasilec, za seboj ima kar nekaj gasilskih intervencij: poplave v Železnikih, požar na Krasu in zadnje poplave v Sloveniji. Jernej Cetinski pravi, da je našel svojo sanjsko službo, ki kljubuje njegovi motnji – Tourettovemu sindromu, več o tem razkrije v pogovoru.
Jernej Cetinski, veljate za najmlajšega voznika bibliobusa v Sloveniji. Kako ste se znašli za volanom bibliobusa?
Jernej Cetinski: V tej službi sem od 1. marca 2024. Sestra je zadnji dan prijave na razpis videla razpis in mi rekla, naj ga pogledam, saj imam opravljen izpit za kamion. Sem reden obiskovalec knjižnice, knjižni molj sem od malih nog, nisem pa si mislil, da bom lahko kdaj delal v knjižnici. Prepričan sem bil, da se v knjižnici lahko zaposliš le kot diplomirani bibliotekar ali morda kot magister bibliotekarstva. Nisem vedel, da se lahko kot knjižničar zaposliš s V. stopnjo izobrazbe. Seveda moraš v vseh primerih v določenem času opraviti bibliotekarski izpit. Glede na to, kako so stvari potem stekle, mislim, da mi je bila ta služba usojena, saj so knjige moj svet.
Luka, kako pa je izgledala vaša karierna pot do knjižnice in do danes?
Luka Mežan: Pred 27 leti sem se prijavil na razpis za knjižničarja in opravil poskusno delo. Končal sem sicer srednjo ekonomsko šolo, nikoli pa si nisem mislil, da me bo pot pripeljala v knjižnico. Kasneje sem ob delu končal visoko šolo. Prvih petnajst let sem delal na študijskem oddelku, vmes odslužil takrat še obvezen vojaški rok. Pol leta sem delal tudi kot hišnik, kuril sem kamine in opravljal ostala hišniška dela. Imeli smo približno devet kaminov, ki jih je bilo treba pozimi vsak dan zakuriti, še ko je bila knjižnica v prostorih današnje glasbene šole. Zdaj pa sem že 15 let v potujoči knjižnici.
Knjigam sta predana tudi v prostem času. Kaj rada bereta?
Jernej Cetinski: V Novem mestu že dolga leta opravljam bralno značko za odrasle, udeležujem se tudi bralnega kluba v Šmarjeti, kjer se dobivamo enkrat mesečno. Rad berem knjige po resničnih dogodkih, življenjske zgodbe z globokim sporočilom.
Nazadnje sem bral Nevidna ženska in druge zgodbe, ki me je precej pretresla, saj mi je odprla oči, v kakšnem svetu živimo in kako so starejši ljudje zapuščeni, predvsem ženske. Moje najljubše knjige pa so vse iz serije Harry Potter, prav tako iz serije Čarovnica z griča avtorice Marije Jurić Zagorka. Všeč sta mi bila tudi Gretin greh in Sibilina sodba, Urške Klakočar Zupančič pa Kraljevske norčije Karla Shawa. Sem tudi navdušen ljubitelj Karla Gržana; skoraj vse njegove knjige imam tudi na domači knjižni polici. Morda je ironično, vendar redno kupujem knjige, čeprav delam v knjižnici.
Luka Mežan: Rad berem, čeprav nisem tako velik knjižni molj kot Jernej. Nazadnje me je navdušila knjiga Depra novinarja Aleksandra Stankovića, brez da bi knjigo odlagal, sem prebral tudi Haaško pričo Nedžada Avdića – o genocidu v Srebrenici. Zanimajo me predvsem življenjske in zgodovinske knjige, ki so napisane po resničnih dogodkih.
Kaj počnete knjižničarji bibliobusa v svojem delovnem času?
Jernej Cetinski: V bibliobusu vozimo knjige do naših uporabnikov, katerim knjige izposojamo. Nekaterim že pred postajališčem pripravimo rezervacije, za katere je dobro, da nas pokličejo na številko 040 421 807 vsaj dva dni prej, da lahko rezervacijo pripravimo.
Na bibliobusu je približno 7.500 knjig, knjige pa hranimo tudi v skladišču, kjer imamo približno 45.000 knjig. Z Lukom poskrbiva za približno 1.600 uporabnikov, ki aktivno obiskujejo potujočo knjižnico. V lanskem letu so si izposodili okrog 48.000 knjig. Čeprav pravijo, da je delo z ljudmi včasih naporno, to pri nas ne velja. Naši uporabniki so čudoviti ljudje, s katerimi mi je v veselje delati.
Imamo bralno značko ter potujočo bralno značko. Slednja je namenjena otrokom od enega do petnajstega leta. Po lastnem izboru preberejo pet knjig, napišejo svoj vtis o knjigi ali pa narišejo risbo, nato sledi nagrada. Kot voznik bibliobusa vsak dan poskrbim tudi za čistočo na bibliobusu in tehnično izpravnost vozila, tako da bibliobus redno vozim na servise ter vsak dan preverim luči in smernike.
Luka Mežan: Ko prideva v službo, gredo stvari zelo hitro. Imava približno pol ure, da pripraviva vse za teren: prižgati je treba računalnike, pripraviti knjige za na pot, iz bibliobusa kakšno knjigo pospraviti nazaj v skladišče, potem pa odideva na teren. Delo poteka v dveh izmenah, dopoldne obiskujeva osnovne šole, vrtce in tovarne, popoldne pa obiskujeva vasi in zaselke. Mesečno obiščeva 69 postajališč, kar pomeni približno štiri postajališča na dan. Na postajališču stojiva od pol ure do dveh ur. Takrat izposojava knjige in jih sproti pospravljava. Dela je veliko, vendar nama skupaj uspeva.
Osebno mi delo v potujoči knjižnici zelo ustreza, saj gre za delo z ljudmi. Z nekaterimi obiskovalci imava z Jernejem prijateljske odnose. Najina služba ima več obrazov, marsikatera starejša gospa pride samo na pogovor, včasih pa nama prinesejo tudi kakšne domače dobrote. Dve družini, ena iz Češnjic pri Trebelnem in ena na Zajčjem vrhu, že več kot 30 let kuhata kavo za nas potujočnike, torej zdaj že četrta generacija.
Potujoča knjižnica ni samo tovornjak ali knjige – potujoča knjižnica sva dvojina, jaz in Jernej. Ljudje si morajo vzeti čas, da pridejo v točno določenem terminu na postajališče, kar se pozna tudi v naraščajočem obisku naše potujoče knjižnice.
Kako se delo na bibliobusu razlikuje od dela v sami knjižnici?
Jernej Cetinski: Delamo na podeželju, zato izposojamo drugačno gradivo. Strokovna literatura se za razliko od novomeške knjižnice bere zelo malo, naši uporabniki raje posegajo po romanih in ostalih knjigah za sprostitev. Pogosto berejo ljubezenske romane, zgodovinske knjige pa tudi nekaj znanstvene fantastike; trenutno je zelo popularen Veščec. Odnosi z našimi uporabniki so prav tako bolj sproščeni. Na določenih postajališčih nama z Lukom prinesejo kavico, štrudelj ali sadje. Decembra domov odnesem precej napolitank in bonbonov.
Z bibliobusom se večkrat na leto udeležujemo različnih projektov Knjižnice Mirana Jarca Novo mesto, ki so namenjeni promociji branja, spodbujanju bralne pismenosti predvsem pri mladih (projekti kot so Bibliobusiranje za zamejske Slovence, Re(ad)Connected – evropski projekt itd.). Po naročilu obiščemo tudi vrtce in šole ter pripeljemo pravljične ure na kolesih. To poteka takrat, ko nismo na terenu, približno dvakrat na mesec. V preteklem letu smo imeli 28 takšnih dogodkov, ko nas je obiskalo 2.500 otrok.
Luka Mežan: Delo poteka enako kot v knjižnici, vendar so pogoji za delo bistveno slabši. Vsak dan sva na cesti, kar je lahko zelo nevarno. Sam sem doživel štiri situacije, ko bi skoraj prišlo do prometne nesreče, in verjamem, da bi se vse štiri lahko končale tragično. Na bibliobusu tudi nimamo stranišča in tekoče vode. Poleti je bil moj rekord 42 stopinj Celzija (še v starem bibliobusu), čeprav je bila klima prižgana, saj se bibliobus na soncu izjemno segreje in ga je potem res težko ohladiti. Pozimi je mrzlo, najin rekord je bil minus 17 stopinj Celzija. Kadar je tako mrzlo, se bibliobus ohladi, ko ljudje vstopajo in odpirajo vrata, čeprav imava gretje.
Za delo v potujoči knjižnici moraš imeti dober imunski sistem, biti fizično vzdržljiv, tehnično usposobljen in izjemno prilagodljiv. Seveda pa sem zvečer, ko se parkirava, počaščen in hvaležen za vsak obisk naših uporabnikov, ki se morajo organizirati tako, da nas obiščejo na postajališču ob točno določeni uri.
Kako se počutite na cesti?
Jernej Cetinski: Včasih je mirno, včasih pa kar divje (smeh). Bibliobus je še težje voziti kot druga tovorna vozila, ker knjige na policah niso privezane kot tovor. Police so sicer nagnjene in zato knjige lepo stojijo, vendar se zaradi slabih cest še vedno zgodi, da včasih kakšna pade. Odkar sem tu, so knjige samo enkrat poletele po tleh, še v prvih mojih vožnjah. Nekih 500 knjig je pristalo na tleh, tako da sva z Lukom knjige naslednji dan pospravljala kakšnih pet ur.
Luka Mežan: Nesreča se v moji karieri ni nikoli zgodila. Le s prejšnjim šoferjem sva enkrat razbila ogledalo, ker sva se umikala, kriv je bil voznik drugega vozila. Danes so ceste izjemno slabe, avtomobili pa so čedalje boljši, zato marsikdo prehiteva, dostikrat tudi v škarje. Ceste po Dolenjski so slabe, ozke in neprimerne za tovorna vozila. Sicer Jernej Cetinski lepo vozi, vendar je tako, kot je povedal, knjige so enkrat poletele. Šlo je za pet ur intenzivnega dela, da sva vse pospravila.
Do zdaj je še vsak voznik enkrat v svoji karieri knjige raztresel; sam sem to doživel s tremi vozniki. Naš tovor je pač drugačen, knjige so bolj nestabilne od drugih, največkrat privezanih tovorov, zaradi lukenj na cesti pa je treba res voziti počasi.
Luka, tu ste že dlje časa. Koliko vozil ste zamenjali v svoji karieri? Kako poteka nabava in priprava bibliobusa?
Luka Mežan: Zamenjal sem dve vozili. Bil pa sem pri izdelavi in pripravi trenutnega bibliobusa zelo vključen, tako da so me kasneje v Krškem povabili v delovno skupino za njihovo novo potujočo knjižnico. Prisoten sem bil od začetka do konca izdelave posavskega bibliobusa, zato pravim, da sta oba z novomeškim moja »otroka«.
Sama nabava poteka z razpisom, izdelava in priprava pa trajata okrog enega leta. Po uspešni prijavi na razpis Ministrstva za kulturo se nabavi šasija, oziroma podvozje, mi smo se odločili za tovornjak. Potem gre šasija na izdelavo v podjetje AS Domžale, ki se ukvarja s proizvodnjo in popravili avtobusov. Na našem bibliobusu je tam intenzivno delalo približno 30–40 zaposlenih okrog pol leta. Vse, kar je narejeno v bibliobusu, je ročno delo. S prejšnjim šoferjem Vinkom Slovencem sva potem približno enkrat na mesec hodila v Domžale nadzirat, kako napreduje naše vozilo. Bibliobus niso samo knjige, najpomembnejša stvar so akumulatorji, ki se skrivajo zadaj in zagotavljajo elektriko na bibliobusu. Potem so tu še grelci, klima, pretvorniki elektrike, agregat, wifi-ruter in antene na strehi.
Sam sem tudi član izvršnega odbora Sekcije za potujoče knjižnice Zveze bibliotekarskih društev Slovenije, kjer skupaj določamo vrstni red nabave vozil. Država vsaki dve leti sofinancira eno vozilo. Vrstni red določamo glede na starost vozila ter potrebe in zmožnosti občin za financiranje. Cena zadnjega izdelanega vozila je znašala približno pol milijona evrov.
Kako pa je s signalom in povezavami na terenu?
Luka Mežan: To je bila v začetku kar velika težava. Še z voznikom Vinkom Slovencem sva doživela kar nekaj neprijetnih situacij, ko je prišla gruča otrok, signala pa ni bilo, tako da nismo mogli normalno izposojati, potem sem vzel zvezek in pisal na roke. Pred sedmimi leti smo zamenjali sistem, ki smo ga pred tem uporabljali pri delu. Včasih smo delali na računalniku neodvisno od internetne povezave; zvečer, ko smo prišli nazaj s terena, smo računalnik priklopili na omrežje, da so se podatki posodobili. Ko smo bili na terenu, je lahko kazalo, kot da je knjiga prosta, čeprav se je v vmesnem času že izposodila.
Potem smo dobili prenosni računalnik in mobilni signal. Izkazalo se je, da na marsikaterem postajališču ni mobilnega signala. Približno štiri mesece je trajalo, da sem ugotovil, kakšen signal je na vsakem postajališču. Zapisoval sem si, kateri signal je bil močnejši, in na podlagi teh podatkov smo se odločili za operaterja. Če bibliobus ni imel signala, tudi kraj ni imel signala, tako da so potem prebivalci vplivali na to, da so operaterji okrepili signal. Še danes obiskujemo postajališče v Prevolah, kjer signala ni, nam je pa prijazni ravnatelj osnovne šole dovolil, da se priklopimo na njihovo internetno omrežje.
Redno se udeležujete srečanj z bibliobusi. Kje in kako pogosto so organizirana?
Jernej Cetinski: Srečujemo se vsaki dve leti v krajih, kjer deluje potujoča knjižnica. Pred štirimi leti je srečanje potekalo v Murski Soboti, pred dvema letoma pa smo se potujočniki srečali v Ljubljani. Letos je srečanje potekalo v Novi Gorici. Upam, da se leta 2028 srečamo v Novem mestu, saj bo naša potujoča knjižnica praznovala 50 let obstoja.
Luka Mežan: Srečanja so zelo pomembna za nas, potujočnike, saj sodelavci v matični knjižnici večinoma ne poznajo dela na terenu. Med seboj si delimo izkušnje s terena, pogovarjamo se o moči agregatov, tekoči vodi, cestnih zaporah in razmerah na cesti. V Sloveniji deluje 13 bibliobusov in med seboj smo potujočniki povezani kot ena velika družina. Vsako drugo leto se srečamo za dva dni: prvi dan je bolj formalen in poln izobraževanj, drugi dan pa se v konvoju, ob spremstvu policije in gasilcev, odpeljemo v drug kraj, kjer smo prava atrakcija za obiskovalce.
Jernej, ste malo drugačni, živite s Tourettovim sindromom. Kaj to po meni za vas?
Jernej Cetinski: To ni bolezen, temveč nevrološka motnja, ki se izraža skozi tike; lahko gre za telesne ali besedne. Nekateri ljudje veliko mežikajo, trzajo ali ponavljajo besede, pri meni se to izraža glasovno – nenadzorovano spuščam zvoke ali ponavljam besede. Ljudje tega pri nas ne poznajo ravno najbolje, ker je v Sloveniji na srečo malo ljudi s tem sindromom. Najprej me ljudje navadno gledajo postrani, se obračajo in hkrati ne upajo vprašati, za kaj gre. Kdo pomisli, da kihnem, in mi zaželi zdravje, neka gospa pa se je ustrašila, če je z menoj kaj narobe. Tourettov sindrom me spremlja od malih nog. Ko sem bil star devet let, sem preživel eno leto na pediatrični kliniki, kjer sem se tudi šolal. Z menoj so bili hospitalizirani tudi težji primeri s Tourettovim sindromom, ki jim celo onemogoča normalno življenje. Prihajalo je do tega, da niso mogli odpreti kljuke ali pa so se močno tresli. Izjemno sem hvaležen, da gre pri meni za blago obliko. Če pa sem močno osredotočen, torej med branjem ali vožnjo, se tiki popolnoma umirijo.
Luka, kako je vam delati z Jernejem, ki ima Tourettov sindrom?
Luka Mežan: Sem se že čisto navadil na Jerneja in njegov sindrom. Me prav nič ne moti, je pa res, da na začetku potrebuješ nekaj časa, da se navadiš. Tudi naši uporabniki so se že navadili, so pa v začetku kdaj trznili, ker so mislili, da je kaj narobe. Ko so videli, da sem miren in da na njegove tike nisem reagiral, so vedeli, da je vse v redu. Jernej pa tudi razloži, za kaj gre, če ga ljudje seveda vprašajo.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
